Omenjati Tita in volitve v enem stavku je pravzaprav protislovno. Stari maršal je dal jasno vedeti, da volitev ne mara in jih je svojim “bratskim narodom” vsaj napol zares privoščil samo enkrat, čeprav se ni kot njegovi takratni poljski, romunski in bolgarski bratje potrudil niti za ponarejanje rezultatov, marveč je opozicijo diskvalificiral že pred štartom. Pa še je bilo dovolj komaj za 90 odstotkov glasov in nekje v zaostali slovenski provinci je celo izgubil. Kljub temu se bo 4. decembra na volilnem lističu prenekateremu volivcu očitno zableščalo ime dečka s Sotle.
Ni dežela za dosmrtne kadre
Zasluga za zgodovinsko ironijo gre ustavnemu sodišču. Sledje je z nepričakovano enotnostjo in razumnostjo svoje odločitve presenetilo veliko ljudi. Ustavni sodniki so se po vsem videzu zavedali, da odločajo o usodi pobalinske poteze nekaj pootročenih starcev, ki jo je deloma pripisati običajni starčevski “žlehtnobi”, deloma pa človeško razumljivi želji, dati lastnim dejanjem pečat neminljivosti in napačne odločitve in hude spodrsljaje pomesti pod preprogo. Posebej všeč mi je bil poudarek na dosmrtnem maršalovem predsedovanju. Ne da bi na dolgo in široko razpravljali o zaslugah in napakah, o bivanju in niču, je hitro jasno, da človek, ki v republikanski ureditvi kaže toliko zaničevanja do ustanov republike, da se da oklicati za dosmrtnega šefa države, v demokratični državi ni kandidat za počastitev v obliki imena ulice. Seveda nalaga odločitev ustavnega sodišča vsem hkratno obveznost, da bomo po enakih vatlih presojali tudi kakšno morebitno novo starčevsko otročarijo, do katere utegne priti v spremenjenih razmerah in bi ravno tako ciljala na postavljanje oltarja podobno ademokratičnim ali kar antidemokratičnim lunikom.
Tukaj so varuhi ustave potegnili še eno pomembno ločnico. In z njo pravzaprav najbolj razkrili pobalinsko naravo v senci Hude jame vsiljene odločitve. Ni vseeno, ali je bil posameznik maršalovega kalibra počastitve deležen v nekih minulih časih, ko se država vsaj uradno še ni trkala po prsih in mahala z zakonitostmi liberalne demokracije, ali tako rekoč včeraj. S tem sodišče ni samo pragmatično rešilo skrbi tistih lokalnih veljakov, ki v svojih mestih še hranijo podobno poimenovane mestne predele, marveč je rešilo tudi vprašanje razmejitve zasebnega in javnega kulta. Prvega seveda nima smisla preganjati in če kdo do dosmrtnega predsednika čuti dosmrtno hvaležnost, jo bo pač še naprej izkazoval. Ne more pa se mu v tem pridružiti državna ali lokalna oblast, katere tovrstna dejanja imajo veliko simbolno težo. Pootročeni starci so se omenjene razsežnosti še kako dobro zavedali. Če bi jim nakana uspela, bi bil dosmrtni sovražnik svobodnih volitev – skupaj z njimi – uradno uvrščen v demokratični kanon.
Titova koalicija je Jankovićeva koalicija
Načeloma nimam pomislekov niti o splošnem tajmingu odločitve. Vprašanje je, ali bi bila javnost zanjo pred desetletjem (že) zrela. Res pa je, da do Hude jame nikoli ni bilo tolikšne potrebe po vnovičnem maršalovem prištetju med blažene. A ne bi imel nič proti, če bi ustavni sodniki Titovo cesto mleli kak mesec ali dva dlje.
Iz nje so sedaj neizogibno naredili volilno temo. Kar je toliko pomembneje, ker pozornejši pogled pokaže, da se klub oboževalcev Titove ceste skoraj prekriva s klubom oboževalcev ljubljanskega župana, ki uradno še zmeraj premišljuje o vstopu v volilno tekmo. Oba kluba sta izrazito medgeneracijska. Starčki in starke Tita obožujejo, ker simbolizira manj zapletene preddemokratične čase, in morda še bolj, ker jih je preprosto spominja na za vedno minulo mladost. Janković jim je všeč, ker je še vedno “ponosen” na zdaj uradno neustavno odločitev svojih svetnikov, pa tudi, ker z vsem, kar je, hkrati vzbuja lažno upanje, da bo zmogel spet pričarati okolje preddemokratične, jugoslovanske, Titove Slovenije. V klubu so še mladci in mladenke, za katere je Tito bolj ali manj bajeslovno bitje nekje v družbi kralja Arturja in Ata Smrka, kar pomeni, da o njem nimajo jasnih predstav, slišali pa so o njegovi domnevni prebrisanosti, ko je vlekel za nos tako Ruse kot Američane. Iz podobnih motivov se nagibajo h gospodarju prestolnice, ker se kot “pravi car” vkihne na dolgočasna demokratična pravila in zaprašene, s stvarnostjo skregane pravne predpise.
Čas je za volitve brez maršala
Najteže je razumeti tretjo, po generacijski pripadnosti večinoma srednjo skupino v obeh druščinah. Lahko bi jo označili celo kot intelektualno hrbtenico gibanja za Tita in za ljubljanskega župana. Gre večinoma za ljudi, ki se napajajo pri vrelcu istih demokratičnih idealov, v imenu katerih je ustavno sodišče razsodilo, kakor je. Toda v strahu pred prevlado domačijskega tradicionalizma, ki je nekoč v resnici pustošil po Slovenskem, so ostali povsem brez kompasa in vidijo v avtokratskih figurah pokojnega maršala in nekdanjega najboljšega soseda najboljši ščit pred njim.
Zaradi opisanega križanja oboževalcev bo torkova odločitev skoraj gotovo doživela kak neposreden odmev. Menim, da to ni bilo potrebno in da bi si Slovenci dvajset let po nastanku države končno zaslužili volitve brez človeka, ki je tako očitno preziral svobodno ljudsko glasovanje.
Foto: Drugi svet
