Te dni je slovensko sodstvo dobilo novo zaušnico. Evropska komisija je v tretjem pregledu stanja v pravosodju v državah članicah ugotovila, da se je stopnja neodvisnosti pravosodja v Sloveniji še poslabšala. Ob tem je treba pripomniti, da že v prejšnjih letih ni bila na kakšni zavidljivi ravni.
Slovenija je na tem področju peta najslabše uvrščena članica evropske komisije. Situacija v sodstvu je zares katastrofalna, čeprav imamo največ sodnikov na število prebivalcev.
Toda število sodnikov na število prebivalcev v ničemer ne pomaga, tudi dobro delo mnogih sodnikov ne zaleže, dokler bomo v vrhu sodniške piramide imeli ljudi, ki tja ne sodijo. Takšne, ki so iz sodišč naredili politične laboratorije, kjer preigravajo številne kombinacije za diskreditacijo in likvidacijo političnih nasprotnikov, za njihovo načrtno uničenje, ekonomsko izčrpavanje in odstranjevanje iz političnega in socialnega življenja naše družbe.
Primer krivičnega sojenja Janeza Janše in drugih v zadevi Patria je samo vrh ledene gore. Primer, kjer se krivičnost na daleč vidi z golim očesom. Primer, ki nam je končno odprl oči, da smo lahko diagnosticirali stanje in ugotovili kaj je eden največjih problemov naše družbe.
Dokler se situacija v sodstvu ne izboljša, dokler tam vladajo sodniške elite iz nekih drugih, mračnih in totalitarnih časov, tudi napredka naše družbe ne bo in se bomo še vedno vrteli v začaranem krogu brez izhoda v neko svetlejšo bodočnost.
Toda, vprašajmo se, ali je to spoznanje prodrlo do ljudi, do prebivalcev naše domovine?
Sodeč po javnomnenjskih raziskavah, ki kažejo zelo nizko stopnjo zaupanja naših državljanov v pravosodni sistem, bi lahko sodili, da se čedalje več ljudi zaveda pomena neodvisnega in učinkovitega sodstva, ter da je čedalje več državljanov kritičnih do stanja v sodstvu.
To sem v preteklih mesecih spoznal tudi v številnih srečanjih z navadnimi ljudmi, ki so mi zaupali svoje kritične misli namenjene sodstvu. Počasi, a vztrajno, raste število tistih, ki so začeli misliti s svojo glavo.
Prepričan sem, da bo število kritičnih in ozaveščenih državljanov vztrajno raslo, navkljub vsej politični propagandi dominantnih medijev, ki pod preprogo skrivajo resnične probleme naše družbe in se najpogosteje ukvarjajo z obrobnimi in nebistvenimi temami, zato da preusmerijo pozornost od tistih zares vsebinskih in za našo družbo usodnih tem.
Seveda, prav dominantni mediji so tudi eden izmed ključnih problemov in rak rana naše družbe. In ni čudno, da so dosledno ignorirali delo odbora 2014, da so zavestno spregledali vaše vsakodnevno zbiranje pred sodiščem in poskušali utišati vsak glas razuma, ki je opozarjal na očitno kršenje človekovih in državljanskih pravic v primeru Patria.
In še vedno, čeprav je od prvih svobodnih volitev minilo že 25 let, mnogi upravljavci medijskih hiš vidijo svojo vlogo kot v nekih preteklih časih, ko so sami sebe imeli za družbenopolitične delavce, podaljšano roko partije, varuhe komunistične tedanjosti in preteklosti, a v resnici so bili navadni hlapci tedanjega režima.
Tudi danes se mnogi uredniki in novinarji, predvsem pa vodstvo medijskih hiš, čutijo poklicane, da pred resnico in zgodovinskimi dejstvi varujejo tradicije in izročila komunistične preteklosti.
A še takšno izkrivljanje dejstev, prikrivanje in pometanje pod preprogo, ignoranca in aroganca, jim ne bo pomagala. Končali bodo na smetišču zgodovine, skupaj z vsemi relikti preteklosti, ki jih vztrajno varujejo.
Toda, prijatelji – zgodovino potrebujemo zdaj!
Na to zgodovino, ki bo pometla s temi pritlehnimi palčki, ki so nas pripeljali v porazno situacijo v kateri smo se – tudi po lastni neumnosti – sedaj znašli vsi državljani Slovenije, na to zgodovino ne smemo čakati predolgo, ker to zna biti usodno. Ker nam vlak prihodnosti, v katerem se peljejo drugi evropski narodi, počasi uhaja in obstaja nevarnost, da obtičimo na neki, civilizacijsko gledano, zakotni postaji.
Obstaja nevarnost, da tudi kot narod končamo na smetišču zgodovine, brez prihodnosti za naše zanamce.
Zato nadaljujmo s protesti, ker se danes in tukaj ne borimo samo za politične svobode, za človeško dostojanstvo in človekove pravice, za demokracijo in druge vrednote naše osamosvojitve, ne borimo se samo za čast in obraz naših generacij, temveč tudi za prihodnost tistih, ki bodo nekoč živeli in imeli radi svojo domovino med Alpami in Jadranom.
Zato nikoli ne pozabite – danes ste tukaj tudi v imenu njihove prihodnosti!
Besedilo je bilo pripravljen kot govor na zborovanju Odbora 2014 25. marca 2015.
