Politična disleksija je popačenje demokratičnih standardov do te mere, da Janković postane Janukovič, Kučan pa pristane na sovoznikovem sedežu.
Že dolgo ni slika povedala toliko, kot je prizor z nekdanjim šefom partije, ki so ga novinarji Planet TV z nekaj malce bolj provokativnimi vprašanji vrli iz tira do te mere, da se je usedel na sovoznikov sedež. Mož je refleksno naredil to, česar je bil vajen iz časov svoje dolgoletne politične kariere, ko so ga je okoli prevažali šoferji – usedel se je tja, kjer je bil več kot trideset let. Na svoje mesto. Na prostor, ki naj bi mu pripadal. Nekoč, danes, vedno?!
I.
A na Kučanovo veliko zadrego – njegov vzdih »narobe sem se usedel« je deloval kot nekakšen blagi odmev priznanja, da je Zoran Janković največja katastrofa slovenske levice po Dolomitski izjavi – v golfu ni bilo niti šoferja niti tajnice. Nikogar. Ostal je sam pred novinarji. Razgaljen.
Kučanovi pristaši bodo dejali, da je nespoštljivo nekdanjega predsednika republike preganjati pred predsedniško palačo. No, če smo že formalisti, je problem drugje. Parkiranje na Erjavčevi je dovoljeno le za policijska in intervencijska vozila. Zakaj je sploh tam parkiral, se bodo razburjali njegovi zakleti nasprotniki. Odgovor je znan: ker je slovenska ureditev pravno-ekonomskega statusa nekdanjih predsednikov republike precej skopuška, jim po preteku nekaj let odvzema sleherne privilegije. Zaradi tega se gospod Kučan vsak dan iz Murgel pripelje na Erjavčevo 17 in gre na kavo k svoji dolgoletni svetovalki Špeli Furlan, v njeni pisarni v miru prebere časopise, ogovori kakšnega hišnika na hodniku in se potem počasi odpravi proti kavarni Zvezda, ki jo vodi hči njegovega nekdanjega prvega varnostnika. In ves ta čas je njegov avto nepravilno parkiran pred predsedniško palačo.
Če ga prejšnji teden novinarji ne bi preganjali z neprijetnimi vprašanji, se mu ne bi bilo treba skriti v avto. Toda prav to v komediji »narobe sem se usedel« tudi dejansko najbolj izstopa – da domnevni oče vseh zarot proti desnici, ta vrhovni stric iz ozadja postaja senilen. Ne ve več, na kateri strani sedi.
Kje je levo, kje je desno? Ta izgubljenost resno zamaje klišejske, obrabljene in ponarodele pravljice o vsemogočnem klanu. Kajti če ga vodi nekdo, ki se »narobe usede« v avto, potem se človek vpraša, v kakšnem stanju so šele njegovi najožji sodelavci.
II.
Odgovor na to vprašanje se je minuli konec tedna sam ponudil v dveh dolgih intervjujih v sobotnih prilogah časnikov Delo in Dnevnik. Ponovno se potrjuje teza o gerotokraciji kot najresnejšem problemu slovenskega »leadershipa«; očitno nismo sposobni živeti brez mentalne nadvlade generacije, ki bi v nekih drugih okoliščinah bodisi v miru uživala svojo visoko starost bodisi ždela za rešetkami. A očitno ne gre brez konstantne alkimije, s katero iz lastne države pomagamo ustvarjati političnega mongoloida sredi Evrope.
Osebno nimam prav nič proti profesorju Zdenku Roterju; moj prijatelj, nekdanji visoki funkcionar zvezne SDV, ga ima celo rad, ker da je oče vrhunske polomijade. Trdi, da je temu nekdanjemu obveščevalcu in analitiku državne varnosti, ki je za »požrtvovalno delo v dobro slovenske države« prejel zlati častni znak Republike Slovenije (ugibajte, kdo mu ga je podelil…), nekdo zelo spretno podtaknil politično-kapitalsko idejo, profesor pa jo je nekritično prenesel naprej. Rodilo se je kilavo dete, ki je imelo le 21 gramov. Saj se razumemo, kajne? In potem je moral Zdenko Roter napisati 700 strani debelo knjigo, razkriti vse svoje skrivnosti, da so končno padle maske in je na predstavitev lahko povabil tudi nekdanjega prijatelja Milana Kučana.
Drugi predstavnik gerotokracije, prav tako nagrajenec nekdanjega predsednika republike, tistega, ki se je »narobe usedel«, in soustanovitelj kilavega Foruma 21 je nekoliko bolj osebno zapisan v mojem spominu, saj smo morali materialno kazensko pravo študirati prav iz knjige, ki jo je napisal s svojo dolgoletno sodelavko in sotrudnico profesorico Alenko Šelih. Bistveno pri tandemu Bavcon & Šelih niso teorije o specialni ali generalni preventivni funkciji kaznovanja ali njuno navdušenje nad domnevnim humanizmom v jugoslovanskem kazenskem pravu (za katerega je profesor Ljubo Bavcon v sobotnem intervjuju v Dnevniku zatrdil, da je bilo boljše od sedanje ureditve v Evropski uniji), temveč njuna dolgoletna in karierna apologija političnega sistema in družbene ureditve v SFRJ. Govorim o verbalnem deliktu, zloglasnem 133. členu, o tihem opravičevanju smrtne kazni nad političnimi zaporniki na Kosovu itn. Šele ko je Alenka Šelih kandidirala za evropsko sodnico za človekove pravice v Strasbourgu, kamor jo je predlagal – kakšno presenečenje, kajne? – prav tisti »narobe sem se usedel«, je postalo jasno, da bodo imeli slovenski »vrhunski pravni strokovnjaki« s takšnimi okostnjaki, ki visijo v njihovih železnih omarah, nepremostljive težave pri vključevanju v evropske strokovne in pravosodne kroge. Šelihovi ni uspelo, sodnik je postal profesor Boštjan M. Zupančič, ogorčeni Bavcon pa od tedaj ne izpusti priložnosti, da ne bi kritiziral ali vsaj blago omadeževal evropskih institucij ter poveličeval nekdanje jugoslovansko kazensko pravo, ki je vse do sprejema ustavnih amandmajev tudi v Sloveniji uveljavljalo verbalni delikt in načela policijske države, v kateri je imela vojska kot varuh revolucije privilegiran status.
Leta 1988 so se na ljubljanski pravni fakulteti nekateri profesorji in študentje aktivno ukvarjali s procesnimi pravicami obdolžencev v zadevi JBTZ. Še več, pri Časopisu za kritiko znanosti so leto dni kasneje o primeru izdali tudi Pravni Memorandum: vojaški tožilec versus Borštner, Janša, Tasić, Zavrl. Tudi Ali Žerdin in Miro Cerar sta sodelovala. Nekako ob istem času pa je skupina nazadnjaških starih profesorjev, med njimi tudi Bavcon, mirno iskala pravne argumente, s katerimi bi opravičili aretacijo JBTZ in sojenje pred vojaškim sodiščem. Sapienti sat?
III.
Politična disleksija je torej družbeni pojav, anomalija, ki se pojavi v okolju, kjer se začnejo uveljavljeni in obče sprejeti civilizacijski, kulturni ali pravni standardi mešati s tistim, kar leži skrito pod površjem in očitno še ni »prah postalo«, če uporabim malce biblijsko metaforo. To so stari vzorci, navade in dogme, ki so še vedno dovolj zakoreninjene med ljudmi, da v nekem trenutku prevladajo, pri čemer skorajda ni revolta ali reakcije molčeče večine. Politična disleksija je lahko brutalna in odkrita, denimo takšna, kakršna se dogaja v Ukrajini. Zahodni, evropski del države je dokončno izgubil bitko z vzhodnim, proletarskim in proruskim, ki bo obrnil hrbet približevanju Evropski uniji in se še tesneje zbližal z bratsko Putinovo Rusijo. Kolateralna škoda tektonskih premikov ni zgolj nekdanja premierka Julija Timošenko, pač pa nekaj milijonov državljanov, ki so jim ukradli možnost, da se nam nekoč pridružijo kot del Evrope.
Ukrajinski model restavracije avtoritarnosti ima na Slovenskem sicer dva obraza, vendar je v tem trenutku jasen, očiten in konkretno nevaren za demokracijo tisti, ki se nam izza poštirkanih fasad smehlja v prestolnici. To, kar počne Janukovićeva večina v ljubljanskem mestnem svetu, je nezaslišano.
Več: Finance
