Zgodba o usodi videnja razvoja socialne demokracije na Slovenskem, kot ga je razvijal France Tomšič, se dobro vključuje v širši srednje- in vzhodnoevropski kontekst. V njem je značilen alarm zazvonil lansko jesen, ko je v največji članici Evropske zveze s tega prostora, na Poljskem, iz parlamenta sfrčala celotna levica na čelu s Stranko demokratične levice. Omenjeni presenetljiv zaključek poti, na kateri je bila ena od postaj tudi približanje absolutni parlamentarni večini pred petnajstimi leti (prim. Pražmovska 2010: 231, in Gebert 2010: 155), je prejkone tipičen. Da je socialna demokracija vzhodno od nekdanje železne zavese pognala precej šibkejše korenine, kot jih ima zahodno od nje, ni sad naključja, marveč v veliki meri temeljne usodne zmote starejših in razvitejših zahodnoevropskih sester. Rezultat je vidna podrejenost levosredinske politične opcije, kot jo razbiramo, recimo, iz rezultatov volitev v Evropski parlament, pa tudi iz dejstva, da v kratkem obdobju na začetku leta 2012 članice socialdemokratske strankarske družine niso bile zastopane v vladi niti ene članice Evropske unije iz obravnavane regije. Tudi na območju nekdanje Nemške demokratične republike je socialdemokratska stranka praviloma šibkejša kot v zahodnem delu države.
Ob demokratičnem cunamiju v vzhodni in srednji Evropi med pomladjo 1989 in pomladjo 1991 sta se s socialdemokratsko dediščino začeli kititi dve scela različni vrsti političnih grupacij. Ena se je skušala nasloniti na v nekaterih okoljih zelo bogato predvojno socialdemokratsko izročilo in vzpostaviti socialno demokracijo tako rekoč na novo, mimo obstoječih režimskih struktur. Praktično ni srednje- in vzhodnoevropske države, kjer do takšnega poskusa ni prišlo. Ob bok Sloveniji lahko recimo postavimo Hrvaško, Poljsko, Bolgarijo, Romunijo, Latvijo, Estonijo, Črno goro ali Albanijo. Tudi v Nemški demokratični republiki z njenimi nekdanjimi socialdemokratskimi trdnjavami se je morala socialna demokracija vzpostaviti na novo, saj je bila po drugi svetovni vojni nasilno združena s komunistično partijo in je bila v tem pogledu celo v slabšem položaju kot vzhodnonemški krščanski demokrati, ki so obstajali kot resda povsem »glajhšaltana« blokovska stranka, a vendarle so (gl. recimo Lapp 2010: 49–70).
Po drugi strani so prednosti enačaja med reformiranim komunizmom in socialno demokracijo začeli kmalu odkrivati v prenekateri do prelomnih let vladajoči stranki. Kot je bil France Tomšič eden vzhodnoevropskih pionirjev organiziranja socialdemokratskega političnega gibanja brez komunističnega pedigreja, je bila tudi Zveza komunistov Slovenije med zgodnjimi uporabniki tega priročnega modela (prim. Potočnik 2007: 112 s.). Iz Stranke demokratične prenove je kmalu postala Socialdemokratska prenova. Socialdemokratsko ime so kmalu posvojili še romunski, litovski, češkoslovaški, poljski ali hrvaški postkomunisti. Njihovi albanski in bolgarski kolegi so ostali nekje vmes kot socialisti, črnogorski so si nadeli ime demokratičnih socialistov, a bolj z mislijo na socialno demokracijo kot današnji demokratični socializem. Slovaški in poljski postkomunisti so se slednjič oklicali za demokratične levičarje. Poseben položaj je nastal na Češkem in v Nemški demokratični republiki. V prvi deželi je trdo jedro partijskih struktur zavrnilo skoraj vsakršno transformacijo in se organiziralo kot Komunistična stranka Češke in Moravske (Skalnik Leff 2010: predvsem 172). Podoben projekt je imel na Slovaškem le omejen uspeh (slovaški komunisti so se enkrat prebili v parlament, prim. Harris 2010: 187), na Madžarskem in Hrvaškem pa ni doživel nikakršnega preboja. V Sloveniji sama komunistična znamka v poosmosvojitvenem obdobju ni presegla folklorne ravni, kljub siceršnji majhni volji po prelomu s povojnim režimom.
S češkimi komunisti je bistveno drugače, saj so postali stalnica politične scene in so leta 2002 pristali na pragu petinske podpore volivcev. Manj rigidni postkomunisti so svojo domovino velikokrat našli med socialdemokrati pod vodstvom leta 1968 iz komunističnih vrst izgnanega Miloša Zemana (Skalnik Leff 2010: 173). V NDR so se pojavljale ideje o razpustitvi prej vsemogočne Socialistične enotne stranke Nemčije, nazadnje pa je tudi z mislijo na precejšnje partijsko premoženje prišlo do preobrazbe v Stranko demokratičnega socializma. Ta je po eni strani ostala stranka bivše nomenklature, po drugi strani pa izrazita regionalna stranka vzhodnih Nemcev. Zato v njej od vsega začetka obstajata bolj dogmatično krilo, ki se je verjetno okrepilo s priključitvijo zahodnonemških levičarjev iz Volilne akcije Solidarnost in pravičnost, in bolj pragmatično krilo. Prvo ima najvišjo podporo na jedrnih območjih nekdanje nomenklature v Berlinu in Brandenburgu (prim. Dittberner 2010: zlasti 183), drugo v ostalih zveznih deželah na vzhodnonemškem območju. Socialdemokrati so se, kot rečeno, organizirali na novo in neodvisno od prejšnje vodilne sile (Lapp 2010: predvsem 65–69). Socialdemokrati so po razmeroma hudem boju v svoj prid odločili boj za prevlado na levici v Brandenburgu, medtem ko je na vzhodu Berlina večje naklonjenosti običajno deležna naslednica nekdanje dominantne stranke. Kjer se je Stranka demokratičnega socializma oziroma današnja Levica bolj profilirala kot regionalna grupacija vzhodnjakov, je danes pod hudim udarom populistične Alternative za Nemčijo, ki jo je v deželah Saška-Anhalt in Mecklenburg-Prednja Pomorjanska že prehitela. Po drugi strani se socialdemokrati niso mogli navezati na predvojne uspehe istoimenske stranke v južnem delu nekdanje Nemške demokratične republike. Saška in Turingija sta v novih razmerah postali izraziti oporišči krščanske demokracije, v obeh je socialdemokrate do danes gladko prehitela tudi Levica, v vladi, v kateri so socialdemokrati od leta 2014 manjši partner v Turingiji (gl. denimo Rellecke 2010: 343–44).
Odločitev zahodnoevropskih socialdemokratov v precepu med obema oblikama razvoja socialne demokracije je bila razmeroma hitra in enoznačna. V znamenju formule, da je »reformirani komunist sodoben socialdemokrat«, so podprli postkomunistične socialdemokrate. Tudi zato so ti praktično v vseh srednje- in vzhodnoevropskih okoljih kmalu pridobili odločilno besedo levo od sredine. Razlogi za tako izbiro so bili različni. Verjetno odločilna je bila realistična ocena, da so te politične skupine zaradi nakopičenih privilegijev in premoči v dolgih petih desetletjih enostavno v tolikšni prednosti, da je stavljenje nanje poroštvo lažjega prodora v ta okolja. Nista samo Socialistična internacionala in evropska družina socialistov in demokratov razmišljali tako. Tudi evropski liberalni demokrati in Evropska ljudska stranka so odprli vrata marsikateremu politiku in marsikateri stranki, nad katerima politični tekmeci in celo somišljeniki upravičeno vihajo nos. Pri liberalnih demokratih naj omenim samo estonsko Stranko centra dolgoletnega populističnega in rusofilskega talinskega župana Edgarja Savisaarja (prim. Nohlen in Stöver 2010: 566), pri Ljudski stranki bolgarski Grb premierja Bojka Borisova (prim. Spirova 2010: 405–407). Evropska ljudska stranka pa se je vsaj uprla skušnjavi, da bi v svoje vrste sprejela Stranko velike Romunije, ko in čeprav je bila precej močna stranka (Stan 2010: 384 s.).
Drugi razlog bi utegnil biti na evropskem zahodu nasploh razširjen strah pred vnovičnim vznikom srednje- in vzhodnoevropskih nacionalizmov in avtoritarnih teženj iz obdobja pred drugo svetovno vojno (viden celo pri takih poznavalcih srednjeevropskih razmer, kot sta Timothy Garton Ash in Timothy Snyder). Čeprav je bil ta strah nedvomno pogosto izgovor za mlačen odnos do neposrednih dedičev povojnega totalitarizma, ni čisto jasno, zakaj so na zahodu tako zlahka odkupili mantro o njihovem nenadnem odkritju liberalnih vrednot in pristne socialne demokracije. Navsezadnje so številne komunistične stranke že pred letom 1989 nastopale izrazito nacionalistično. Omenim naj le srbske komuniste pod Miloševićem ali bolgarske pod Živkovom z njihovo protiturško gonjo v osemdesetih letih (Dalos 2009: zlasti 154–157).
Zato ni nič čudnega, da so danes med najuspešnejšimi političnimi skupinami s socialdemokratsko nalepko slovaška Smer in romunski socialdemokrati. Zlasti prvi slovijo po številnih epizodah protimadžarskega nacionalizma in v novejšem času levega populizma. Tudi drugi imajo dolgo zgodovino plodnega sodelovanja z romunskimi nacionalisti, zato ni presenetljivo, da se madžarski manjšini v obeh državah izrazito obračata h konservativnim strankam (za podatke prim. Stan 2010: 384–385). Latvijski socialisti so po drugi strani sčasoma postali osrednji glasniki interesov številčne ruske manjšine in nostalgije po Sovjetski zvezi, čeprav morajo sočasno vse bolj poudarjati navezavo na rusko pravoslavje. V Estoniji je vlogo glavnega zagovornika ruske manjšine in proruske usmeritve nasploh prevzel že omenjeni nominalno liberalni Center (prim. Smith-Sivertsen 2010: predvsem 455–458). V podobno smer kot slovaško Smer je že pred časom izrazito zaneslo nekdanjega socialdemokrata na čelu Češke republike Miloša Zemana.
Litovski socialdemokrati so med trenutno vladajočimi na evropskem vzhodu tako rekoč edini, ki se lahko sklicujejo na vsaj deloma reformno preteklost. Izhajajo namreč iz tistega krila litovske komunistične partije, ki se je pod vodstvom Algirdasa Brazauskasa že zgodaj opredelilo za obnovo litovske suverenosti. »Nagrada« je bila, da so bili od vseh strank v demokratični Litvi najdlje na oblasti (1992–1996, 2001–2008 in od 2012; gl. Smith-Sivertsen 2010: 452). Razen na Poljskem gre socialnim demokratom trenutno precej za nohte še na Madžarskem, kjer jih v bitki za drugo mesto ogroža skrajno nacionalistični Jobbik, pa tudi v Sloveniji, kjer je razvoj na levosredinskem delu političnega prizorišča nasploh velika posebnost in si socialni demokrati niso uspeli zagotoviti trajnega velikega kosa pogače, četudi so leta 2008 presegli 30 odstotkov glasov (prim. o tem podrobno Maver in Friš 2013, predvsem: 79–80 in 94–95). Povsem drugače so na oblast praktično abonirani črnogorski demokratični socialisti, zelo konkurenčni za oblast so tudi hrvaški socialdemokrati, ki so bili glavna vladna stranka med 2000 in 2003 in med 2011 in 2015 (gl. Ramet 2010a in 2010b).
Kaj se je dogajalo s socialdemokrati brez komunističnih korenin? Kot razmeroma pomembni politični skupini so preživeli samo estonski in češki socialdemokrati, če slednjim seveda priznamo nekomunistični izvor. Prav tako imajo velik pomen socialdemokrati na vzhodu Nemčije, čeprav je njihov položaj, ker so del vsenemške socialdemokracije, kajpak specifičen. Nekje v senci večjih strank živita recimo črnogorska socialdemokratska stranka in bolgarska Evrolevica. Ostalim sta ostali dve možnosti: ali premik proti sredini in desnici ali združitev z uspešnejšimi postkomunističnimi v socialdemokrate prekrščenimi skupinami. Prvo pot sta izrazito izbrali Janševa (in nekdaj Tomšičeva) SDZS/SDSS/SDS ali nekdanji socialdemokrati romunskega premiera Petreja Romana, ki so – zanimivo – ravno tako kot Janševa stranka postali demokrati, nazadnje pa po pridružitvi dela liberalcev liberalni demokrati (prim. Maver in Friš 2013: zlasti 47–50). Po drugi poti so krenili denimo hrvaški socialdemokrati poznejšega kulturnega ministra Antona Vujića (njihov član je bil v začetkih hrvaške demokracije tudi Miroslav Tudjman) ali latvijski socialdemokrati in del romunskih nekomunističnih kolegov.
Vsekakor ostaja priokus, da je taktiziranje velikih zahodnoevropskih socialdemokratskih strank v marsičem oslabilo to politično usmeritev v srednji in vzhodni Evropi, del njenih vsebin pa je pristal na repertoarju običajno kot desnosredinsko opredeljenih strank. V zadnjem času je omenjeno recimo zelo opazno pri vladajoči poljski stranki.
LITERATURA
György DALOS, 2009: Der Vorhang geht auf: Das Ende der Diktaturen in Osteuropa. München: C. H. Beck.
Jürgen DITTBERNER, 2010: Brandenburg – in der Tradition eines sozialdemokratischen Landes. V: Parteien in den deutschen Ländern: Geschichte und Gegenwart. München: C. H. Beck. 175–187.
Konstanty GEBERT, 2010: Poland since 1989: Muddling through, Wall to Wall. V: Central and Southeast European Politics since 1989. Ur. Sabrina P. Ramet. Cambridge: Cambridge University Press. 139–161.
Erika HARRIS, 2010: Slovakia since 1989. V: Central and Southeast European Politics since 1989. Ur. Sabrina P. Ramet. Cambridge: Cambridge University Press. 182–203.
Peter Joachim LAPP, 2010: Die Staatsparteien der DDR. V: Parteien in den deutschen Ländern: Geschichte und Gegenwart. München: C. H. Beck. 49–70.
Aleš MAVER in Darko FRIŠ, 2013: Zgodovinski razvoj strankarskih sistemov in volitve v srednji in vzhodni Evropi po letu 1989. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča.
Dieter NOHLEN in Philip STÖVER, 2010 (ur.): Elections in Europe: A Data Handbook. Baden-Baden: Nomos Verlag.
Dragan POTOČNIK, 2007: Prve večstrankarske volitve na Slovenskem. Studia historica Slovenica 7. 103–130.
Anita PRAŻMOVSKA, 2010: Poland: A Modern History. London – New York: I. B. Tauris.
Sabrina P. RAMET, 2010a: Politics in Croatia since 1990. V: Central and Southeast European Politics since 1989. Ur. Sabrina P. Ramet. Cambridge: Cambridge University Press. 258–285.
Sabrina P. RAMET, 2010b: Serbia and Montenegro since 1989. V: Central and Southeast European Politics since 1989. Ur. Sabrina P. Ramet. Cambridge: Cambridge University Press. 286–310.
Werner RELLECKE, 2010: Sachsen – vom »roten Königreich« zum CDU-dominierten Sechsparteiensystem. V: Parteien in den deutschen Ländern: Geschichte und Gegenwart. München: C. H. Beck. 341–359.
Carol SKALNIK LEFF, 2010: Building Democratic Values in the Czech Republic since 1989. V: Central and Southeast European Politics since 1989. Ur. Sabrina P. Ramet. Cambridge: Cambridge University Press. 162–181.
Hermann SMITH-SIVERTSEN, 2010: The Baltic States. V: Central and Southeast European Politics since 1989. Ur. Sabrina P. Ramet. Cambridge: Cambridge University Press. 258–285.
Maria SPIROVA, 2010: Bulgaria since 1989. V: Central and Southeast European Politics since 1989. Ur. Sabrina P. Ramet. Cambridge: Cambridge University Press. 401–420.
Lavinia STAN, 2010: Romania in the Shadow. V: Central and Southeast European Politics since 1989. Ur. Sabrina P. Ramet. Cambridge: Cambridge University Press. 379–400.
Pripis uredništva: Prispevek je bil prvotno objavljen v Zborniku prispevkov s simpozija France Tomšič in njegov čas, ki je bil 30. 9. 2016 v Šmarci pri Kamniku (2017). Simpozij je potekal v sklopu Socialnega tedna 2016, organizirala in izpeljala pa sta ga Društvo Demos na Kamniškem in Društvo sv. Jakoba iz Kamnika.
