“Proslavljanje dražgoške bitke je dandanes skratka le še tabloidni politični futer. Dogodek je za zunanje opazovalce resda zreduciran na etnološko muzealijo tipa cerkljanske laufarije, vendar ima tudi opazne politične posledice. Med temi je seveda najbolj neprijetna ta, da vzbuja vtis, kot da imamo poleg prave države še paradržavo političnih zombijev, ustanovljeno leta 1942 in utemeljeno na eksplicitnih, ekskluzivnih vrednotah partizanstva.”
Tako zaključuje v Drugih Principih Marko Crnkovič svojo kolumno. Celotno kolumno lahko preberete tukaj.
Če se za branje celotne kolumne ne boste odločili, pa je vredno prebrati še ta odlomek:
“…Skratka: tudi brez ideoloških pripomb je očitno, da je dražgoška bitka ne najbolj slavna in herojska epizoda iz slovenskega narodnoosvobodilnega boja. Enaištirideset civilistov in sedem partizanov je padlo za moralo in za imidž NOB, kar da je dvomljivo pripomoglo h končni zmagi. Se je splačalo?
Na to vprašanje ne terjam odgovora od politikov, ker si znam nanj odgovoriti sam in ker me sploh ne zanima, kako oni odgovarjajo na dramska, literarna vprašanja. Terjam bolj pomemben odgovor: ali je enaištirideset civilistov in sedem partizanov padlo tudi zato, da lahko Gantar, Zalar, Kresal, Erjavec, Širca in za nameček še Pahor – ki je to nedeljo zgledal kot zlovoljen, naveličan privesek – s forever bivšim predsednikom na čelu prepričujejo vesoljno slovensko človeštvo v svojo privrženost poenostavljenim moralnim idealom izpred sedmih desetletij? Še več! Nam morda hočejo s tem svojim nastopaštvom dopovedati, da je bila ideološka instrumentalizacija partizanstva nasploh in kar počez, z njegovimi negativnimi platmi in posledicami vred, vredna njihove in naše, takratne in današnje pozornosti – da ne rečem čaščenja? Ali mar mislijo, da izven tiste nekajtisočglave množice, ki vsako leto roma v Dražgoše, kot da bi hotela priti k sebi od zavoženosti sodobne družbe, obstaja le še pokvarjen svet, ki ne zna ceniti ne partizanstva ne plemenitih žrtev in potrpežljivosti tedanjega časa? In ali mislijo, da so ljudje, ki se jim pasje procesije dražgoškega tipa zdijo nepotrebne, otroci in vnuki tistih, proti katerim so se njihovi očetje in dedje borili in jih – bando! – na koncu tudi legitimno fentali in potomce še petdeset let diskriminirali? Ali mar hočejo reči, da je bilo vse to v redu in da je bilo treba za pokritje teh manipulacij sfabricirati mit, kakršen je ta o dražgoški bitki, in ga perpetuirati še vedno globlje v XXI. stoletje?
Ne! Da se najvišji slovenski politiki udeležujejo proslave v Dražgošah in se prerivajo ob Kučanu – in pri tem dajejo pomen in kredibilnost ideološkim konstruktom –, je škandalozno. Najbolj škandalozno pa je seveda Kučanovo sprenevedanje.”
