Spomnim se, kot bi bilo včeraj, da me je mentorica poklicala v kabinet in mi preko mize potisnila knjigo Stevana Dedijerja z naslovom Špijun kojeg smo voljeli (Autobigrafija) in dejala, naj jo preberem. Nisem kaj preveč spraševal, razen tega, ali gre za Stevana, brat Vlada Dedijerja, Titovega biografa. Odgovor je bil pritrdilen in knjiga je romala k meni domov. Moram priznati, da sem v prebiranju knjige neizmerno užival in da ostaja kljub temu, da sem v slabem letu in pol prebral precejšen kup drugih knjig, je do sedaj zame št. 1. Napisana je v izredno lepo berljivem tonu z ravno pravo mero humorja, vendar z vso resnostjo pričevalca 20. stoletja. Njegovo življenje je zgodovina 20. stoletja, polna naključij, radosti in tragedije. Predvsem pa je zgodba o človeku, ki je bil star toliko, kot se je počutil.
Stevan Dedijer se je rodil v Sarajevu leta 25. junija 1911, mami Milici in očetu Jevtu. Jevto Dedijer je bil ugleden geograf, ki je deloval tudi na univerzi v Beogradu, še pred poroko z Milico je tam dobil mesto asistenta. Ko je bil Stevan star le štiri mesece, so že morali bežati iz Sarajeva, saj je avstro-ogrska policija hotela aretirati Jevta pod obtožbo, da je član Črne roke. To je bilo sicer res. Jevto je bil eden izmed najtesnejših sodelavcev polkovnika Dragutina Dimitrijevića Apisa, ki je bil vodja Črne roke, katere član Gavrilo Princip je s svojim usodnim strelom v Sarajevu na Vidov dan leta 1914 zanetil prvo svetovno vojno. Življenje po vojni ni bilo postlano z rožicami. Leta 1923 je Milica priskrbela štipendijo za Vlada, vendar ta ni želel oditi v Italijo, javil se je Stevan. Tako je naslednje leto prvič odšel v tujino sam. Šolal se je v Collegio Internazionale Monte Mario v Rimu. Že od prej je znal govoriti francosko in nemško, nasploh pa je imel dar za jezike. Šolanje je zaključil leta 1928/29, se za kratek čas vrnil v Beograd in nato odšel v Združene države Amerike.
V obljubljeni deželi
V ZDA je obiskoval prestižno Taft School, ki jo je ustanovil Horace Dutton Taft, brat ameriškega predsednika Williama Tafta. Na šoli je Stevan kot prvega srečal Jacka Chryslerja, sina ustanovitelja avtomobilskega podjetja Chrysler Motor Company. Prvi vtis ni bil najboljši, saj je v začetku, navajen »lepih manir« iz Rima, učitelja pozdravil s fašističnim pozdravom. Da bi se dobro naučil angleškega jezika, je vsak dan prebiral New York Times. Finančno ugodna priložnost ga je odvrnila od študija na MIT (Tehnološki inštitut Massachusettsa) in pristal je na uglednem Princetonu. Poglabljal se je v matematiko, fiziko, kemijo in astronomijo, za povrh si je od predmetov izbral še nemški jezik. Nato si je premislil in začel študirati strojništvo, želel je namreč postati letalski inženir, nato pa si je zopet premislil in študiral teoretično fiziko. Leta 1934 je diplomiral, vendar ugotovil, da kot fizik ni uspel. Po kratkem obisku Beograda in vrnitvi v ZDA je Stevan naredil, kot je sam zapisal, »neumno napako« in postal komunist. Verjel je v ideal, ki ga je prodajala propaganda iz Sovjetske zveze. Tako ni sprejel službe, ki se mu je ponujala, ampak je zavestno postal brezposeln in želel s svojim znanjem pomagati brezposelnim; pisal je članke za časopis Newsweek. Kmalu je obubožal, živel pa je od prodaje lastne krvi. Tako je za pol litra prodane krvi dobil 50 $ na mesec.
Namesto v špansko državljansko vojno, kamor si je želel, je odšel v Pittsburgh, kjer je postal novinar pri časopisu Slobodna reč. Tam je delala tudi njegova žena Dolly (poročena 1936) kot tajnica Komunistične partije v Pittsburghu. (Leta 1947 se je sicer drugič poročil s hrvaško partizanko Ivanko in kasneje na Švedskem s Carin.) Tam je prišel v spor z predstavnikom Kominterne iz New Yorka. O vsem so obvestili tudi Josipa Broza Tita, tako da je prišel telegram z zapisom: »Recite Dedijeru da se ne ponaša budalasto.«
Vohun
6. aprila 1941 je bil Stevan eden izmed tisoč delegatov KP ZDA v New Yorku, ko je izvedel, da je Hitler napadel Jugoslavijo. Še naprej je aktivno pisal članke. Pisal je tudi sinu ameriškega predsednika Roosevelta in opozoril na mogoč razdor med Hrvati in Srbi v ZDA. Dobil je odgovor s predsednikovem podpisu, da je potrebna enotnost proti silam osi. Zmeda je bila velika še zaradi vojske Draže Mihajlovića, ki jo je hvalila celo sovjetska medijska agencija, njegov glavni vir informacij o Jugoslaviji. Tako so sprva dali zbranih 5000 $ kar kralju Petru, ko je ta obiskal ZDA. Imeli so celo pripravljenih okoli 5000 plakatov, na katerih je bil Mihajlović prikazan kot osvoboditelj Jugoslavije na belem konju. Tik preden so jih razdelili, so dobili informacije, da Draževa vojska v nekaterih predelih Jugoslavije sodeluje z okupatorjem. Kmalu nato so ga »vrbovali« v OSS (Office of Strategic Services), obveščevalno službo ZDA, predhodnico Cie. Tam se je uril, nakar je bil odpuščen, sam predvideva, da zaradi tega, ker je na glas govoril, da bo, če jih slučajno pošljejo v Jugoslavijo k Draži in ne k Titu, Dražo ubil.
Nato se je pridružil ameriški vojski in se izuril v skakanju s padalom, »pristal« je v 101. padalski diviziji. V Veliki Britaniji je nestrpno čakal na »akcijo«, vendar je bila vedno prestavljena. Naposled je sodeloval pri desantu nad Nizozemsko (Operacija Market Garden), bil je tudi telesni stražar generala Maxwella Taylorja. Iz tega časa izvira zanimiva zgodba. Povedali so mu, da imajo nekega Jugoslovana v esesovski uniformi. Stevan je bil tako jezen, da ga je že hotel likvidirati. Do njega stopi 16-letnik v omenjeni uniformi. Stevan mu reče: »Kaj za vraga pa ti delaš v esesovski uniformi?« Deček odgovori: »Nemci so okupirali Maribor. Rekli so nam, da smo vsi mi Nemci in ne Slovenci. Pred tremi meseci so me mobilizirali in me oblekli v to uniformo.« Stevan mu je svetoval, naj nikomur ne govori, da je Jugoslovan, dokler ne pride v taborišče. Ker je bil vedno blizu poveljujočih oseb, Nemcev na katere je streljal, ni nikoli zares videl. Tako pravi, da je ubil samo psa, ki je bil ranjen, in ga na ta način rešil muk.
Hočem domov v komunistični ideal
Preko italijanskega Barija se je vrnil domov in na prošnjo Milovana Đilasa, da bi pisal za Borbo ali Politiko in Edvarda Kardelja, da bi bil šef njegovega kabineta, sprejel v bistvu obe ponudbi. Tako je odpotoval na konferenco v London, kjer je deloval kot prevajalec na vseh sestankih. Po vrnitvi je med 1945 in 1949 delal kar šest različnih del. Najprej je postal urednik zunanje politike pri Borbi. Potoval je po vsem svetu na različne konference in spoznal novinarje z vsega sveta. V ZDA naj bi »v postelji« rekrutiral neko manekenko Peggy, da je delala za Udbo. Poročila se je z vojaškim atašejem v Atenah in skrbela za pomembne informacije. Nato je delal kot novinar pri Politiki, dalje pri Tanjugu, kot pomočnik direktorja. Leta 1947 je na mirovni konferenci v Parizu spoznal Ivanko, svojo drugo ženo.Leta 1948 je po sporu z Kominformom, z Đilasom in Kardeljem odšel v New York na zasedanje Združenih narodov, da bi spremenili podobo Jugoslavije v svetu in dobili podporo proti SZ.
Pripis uredništva: se nadaljuje
