Mediji in politika so si bili po nedavnem napadu na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo enotni, da napad ne zahteva skupnega boja proti veri (islamu), temveč boj proti terorizmu. Pri terorizmu gre za obsežno obliko nasilja, običajno nad političnimi nasprotniki, za katerim potemtakem ne stoji nobena vera oz. religija.
Dogodki po tragičnem 11. septembru vse bolj namreč kažejo, da se zaradi krhkega civilizacijskega ravnotežja, prevladujoča monoteistična verstva očiščuje statusa vojnega krvnika. Načelo ločitve Cerkve in države v razvitih demokracijah samo še dodaja, da vera nima dosti skupnega s politiko in vojno. S tem se ne bodo strinjali tisti (sociologi, religiologi ipd.), ki menijo, da so predvsem vodilna verstva izključujoča (»mi in oni«) in glavni vzrok za nemir v svetu. Prav tako se s tem ne bodo strinjali kleriki, ki namesto duhovnega razdajanja med nedeljsko pridigo »prebavljajo« sobotni izvod kakšnega »režimskega« časopisa. Vendar, Charlie je (postal) simbol za ljudi, ki se izražajo svobodno.
Toda zbadljive karikature preroka Mohameda so bile očitno povod za strelske napade, pri čemer še tako prezirljive in sarkastične karikature (mišljeno na splošno) ne upravičujejo nasilnih odzivov. Vzroki so najbrž precej širši od domnevnega kazanja »mišic« Al-Kaide (napadalca povezujejo z njeno jemensko mrežo), tokrat zaradi konkurenčne Islamske države, pri čemer »preseneča« sunitski značaj obeh akterjev, kar v sicer rivalsko profiliranih islamskih religijskih ideologijah zrelativizira vlogo vere. Za nameček so od islamskega kalifata preganjani Kurdi s severa Sirije prav tako sunitske veje islama.
Za tremi islamskimi ideologijami, to so radikalna šiitska z Iranom na čelu, populistična sunitska s Turčijo in avtoritarna sunitska s Savdsko Arabijo, stojijo normalne države. Od teh so uradno ločene teroristične organizacije, ki se usmerjajo v izraelske in zahodne tarče ter medsebojno obračunavajo. V zadnji letih predstavlja največjo nevarnost radikalni sunitski islam, trenutno poosebljen v Islamski državi, ki je uperjen proti ne-sunitskim režimom in Zahodu.
Regionalna hladna vojna med šiitsko koalicijo pod vodstvom Irana in sunitsko koalicijo pod vodstvom Savdske Arabije pa še zdaleč ni le regionalnega značaja, saj je skoncentrirana okrog nafte, katere cena je strmoglavila v zadnjih mesecih. Tradicionalno zavezništvo Savdske Arabije in ZDA ni zanemarljivo ob upoštevanju prijateljskih odnosov Irana in Rusije, ki sta odvisni od izvoza nafte, Putin pa je v primeru ameriškega posredovanja ponujal tudi roko osovraženemu Asadovemu šiitskemu režimu v Siriji.
Poleg ideološko-religijskega pogleda se na tragične dogodke tako odstira še ideološko-politični pogled v obliki nacionalizmov in nacionalnih interesov. Širši kot je pogled, manjša je vloga vere, in sicer na račun pomena naftnih velesil. Tudi zakoličenje nenaravnih etničnih mej še iz časa imperializma ostaja nerešljiva uganka ali posredna škoda, kot npr. 30 milijonski Kurdi, narod brez države. Kurdi so odraz politične taktike v imenu višjih ciljev, na severu Sirije so ti namreč del rešitve oz. obrambe pred Islamsko državo, v Turčiji, ki je članica NATO, pa predstavljajo del problema.
Satirične karikature z žalostnim koncem so odsev subtilnosti človeka, ki na ustvarjalne načine išče pripadnost in resnico o sebi. A človek se resnice kot posameznik ali skupnost, kot opozarjajo ideali francoske revolucije, ne more polastiti s kakršnimkoli že podvigom. Grozovito nasilje ali nedolžna zbadljivka, ali ne izvira vse iz človeškega nemira in strahu? Še v času papeževanja Benedikta XVI. se je tudi evharistična hostija znašla na charliejevi karikaturi v obliki kondoma. Stvar politike, vere ali resnice? Jezus Kristus je vendar pri zadnji večerji obljubil, preden je bil umorjen, da bo v posvečeni hostiji ostal v telesih ljudi za vedno, ne glede na karkoli.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
