Česa učimo otroke?

Foto: http://kamnik1.skavt.net/

Otroke učimo vseh mogočih znanj in spretnosti, ne učimo pa jih umetnosti upravljanja samih s seboj. Odraščajoči otroci, zlasti v obdobju šolanja, so pogosto zmedeni in ne vedo, kaj bi počeli s seboj. V njihovem telesu in glavi se dogaja marsikaj in veliko od tega ne razumejo. Nas odrasle skrbi, kdaj bodo sposobni voditi in upravljati sami sebe.

Spoznavanje sebe in poskus zdravega upravljanja s telesom, dušo in duhom nujno zaide na versko področje, ki je za sodobne nazore terra ingrata. Sodobni človek noče vpogleda v svojo dušo. Podzavestno se boji, da bo v njej zagledal božjo podobo, ki ga opominja,-da se mora odpovedati svojemu egoizmu, svojim pretiranim željam, sli po oblasti, zabavam in razbrzdanosti. Zato se pretvarja, da ga ne zanimajo Bog, duša in duh, ki bi ga opominjali, kaj je prav in kaj ni prav. Opustiti vpogled v dušo in duha, ki sta zunaj dosega materialističnega in pozitivističnega dojemanja, pa pomeni takojšnji konec poskusa, kako vzpostaviti notranji mir in harmonijo.

Da bi učencem v naših šolah lahko spregovorili o nujnosti vpogleda v samega sebe, morajo imeti šole tolikšno avtonomijo, da je mogoče učencem spregovoriti brez cenzure in avtocenzure. Katera so telesna in duševna stanja, ki najpogosteje obremenjujejo človeka in o katerih moramo spregovoriti, ko učence in dijake poučujemo o notranjem redu? Poleg že omenjenih – napuh, pohlep in pohota, ki so oblika izprijenega značaja – so še strah, frustracija, jeza, žalost, zamera, zavist, lenoba. Učenci, ki imajo zaradi različnih razlogov stalne težave z učenjem, pogosto doživljajo strah in razočaranje. Nekateri učenci nimajo velikih življenjskih ambicij. Svojo prihodnost vidijo v bolj preprostih poklicih in ne vidijo smisla v učenju zapletene snovi, kakršna je pri matematiki ali tujem jeziku pa tudi pri zgodovini in geografiji. Učitelj mora take učence voditi z velikim občutkom, da ne doživljajo po nepotrebnem strahu, frustracij in stresov. Razlago in druge učne procese moramo prilagodit tako, da bodo učenci začutili, da jih učenje vodi k njihovemu poklicu in bodo imeli od tega neposredne koristi že v bližnji prihodnosti. Sposobnostim in darovom svojih otrok se morajo prilagoditi tudi starši in jim ne smejo postavljati previsokih ciljev. S tem smo močno zmanjšali nevarnost, da bi se razočarani učenci odzvali z odporom do šole in učenja, po-stali moteči in celo nasilni, se vdajali jezi ali potrtosti, nedelavnosti in lenobi.

Nedotaknjeno vzgojno področje

Žal se šole vzgojnega področja, kako voditi in upravljati samega sebe, niti ne dotaknejo, starši pa sploh ne vedo, da je kaj takega mogoče. Izrazili smo dvom, ali je mogoča vzgoja v to smer s pozicije materialističnega in scientističnega zornega kota, saj ta ne priznava duše in duha kot obstoječo in realno bit, temveč kot interakcijo telesnih materialnih sestavin. Veren človek ima močno oporo v Bogu in se nanj obrača, da bi dosegel notranji mir in uravnoteženost svojih čustev. Šele v stanju notranjega miru spoznamo sebe in razumemo, kako moramo upravljati svoja čustva, želje in hotenja.

Sposodimo si za sklep stavek Etienna Gilsona, ki govori prav o tem: »Šele ko bomo natančno videli, kaj je človek, bomo uvideli, kako ga vodi božja previdnost, in ko bomo vedeli, kako ga vodi, bomo spoznali, kako se mora človek sam voditi.«

Spoznati samega sebe pomeni po teološki razlagi uzreti v sebi božjo podobo.

Pripis uredništva: Prispevek je del obsežnejšega članka z naslovom Kako upravljamo in vodimo samega sebe, ki ga je avtor Jože Mlakar novembra 2017 objavil v 91. številki Slovenskega čas, ki izhaja kot mesečna priloga tednika Družina.