Nekako se še vedno ne morem odločiti, ali Evropski parlament res lahko pomembno vpliva na naša življenja. Še vedno se zdi, da je pri razvijanju svojih kompetenc ostal nekako na pol poti in v senci drugih odločevalcev. A če zna to zmanjšati željo po udeležbi na evropskih volitvah, vsaj letos ne smemo podcenjevati njihovega učinka “za domačo rabo”.
Anketa o anketah
Potekale bodo namreč v času ofenzive ministrskega predsednika Marjana Šarca, o kateri sem že precej pisal. Na tem mestu niti ni pomembno, kakšno težo pripisujemo javnomnenjskim raziskavam, v katerih premier in njegova druščina letita v nebo. Dejstvo je, da bodo naslednji meseci, morda celo leta tekla v senci javne medijske podobe, v kateri bo Šarec, če ne bo res velikega pretresa, praktično nedotakljiv in nezmotljiv. Ni namreč verjetno, da bi vodilni v na oblast abonirani opciji na naslednjih volitvah tvegali z novim “novim obrazom”. Izkušnja zadnjih volitev, ko so skoraj izgubili oblast, je bila preveč poučna.
Zato bodo prihajajoče evropske volitve vsaj dobra “anketa o anketah”. Za vsebinsko opozicijo, ki je trenutno precej v defenzivi, pa bodo priložnost, da najmočnejši vladni stranki pristriže peruti, da se ji s Šarcem ne bo, kot sem pisal pred tedni, zgodilo, kot se ji je v Ljubljani z Jankovićem, ki je še po trinajstih letih trdno v sedlu.
Glasovanje 26. maja lahko namreč opoziciji, če osvoji (sicer samo simbolno pomembno) prvo mesto, povrne tisto, čemur Američani rečejo “momentum”, ki ga je imela nekako od zadnjih tednov zadnje predvolilne kampanje do lokalnih volitev, potem pa je prešel na Šarca. Za kaj tega bi bilo potrebno, da gre v tekmo z res najboljšimi igralci. Ne smemo recimo pozabiti, da je Lista Marjana Šarca v zadnjih dveh tednih pred parlamentarnimi volitvami junija 2018, v času neposrednih soočenj s tekmeci, izgubila skoraj polovico podpore.
Skupna lista Evropske ljudske stranke?
Nemara bi bilo potrebno razmisliti celo o tem, da članice Evropske ljudske stranke iz Sloveniji v prizadevanjih za osvojitev prvega mesta na evropskih volitvah, ki bi jih vrnilo v vidno polje povprečnega volivca, razmislijo celo o oblikovanju skupne liste. Vem, zdaj me boste takoj povprašali po duševnem zdravju. Vem, kako zapletena so razmerja že v posameznih strankah, kaj šele med strankami. A razvijanje drznih scenarijev v svobodni deželi, kot je baje naša, menda še ni prepovedano. In zgolj norčevanje iz domnevno prirejenih javnomnenjskih raziskav za soočenje z razmerami, ki so Šarcu sploh omogočile tak vzpon, ne bo dovolj.
Evropske volitve so za tovrstne eksperimente primernejše od ostalih tipov. Po glasovanju ni potrebno oblikovati večine, D’Hondtova metoda pa lahko pri majhnem številu sedežev (na voljo jih je zgolj osem) že ob majhnih premikih v številu glasov pošteno zagode ali nagradi. Nazadnje je bilo nekaj več kot štirideset odstotkov glasov SDS, NSI in SLS dovolj za pet od osmih mandatov, pri čemer je SDS z manj kot četrtino glasov dosegla tri, NSI in SLS pa s šestino glasov četrtino sedežev. Vendar je bilo omenjeno mogoče, ker je bila levosredinska opcija razbita na vrsto strank in list in je kljub skoraj polovici glasov zasedla le tri sedeže. Njen najmočnejši mož, Igor Šoltes, je komaj prelezel deset odstotkov glasov. Tokrat bo ob (predvidoma) močni LMŠ seveda drugače in štirideset odstotkov skoraj gotovo ne bo dovolj za pet mandatov, če bodo razdeljeni na tri liste, še manj. In če posamezni kandidati na desni računajo, da bodo do bruseljskega fotelja laže prišli s samostojno kandidaturo svoje stranke, bo to ob pohodu Šarčevih zlahka postal račun brez krčmarja.
Navsezadnje nas evropske volitve leta 2014 poučijo tudi o velikem psihološkem učinku, ki ga lahko ima takšno na prvi pogled malo pomembno glasovanje. Prepričljiva zmaga SDS (ki je sicer delovala prepričljivejša, kot je bila v resnici) je povzročila paniko na levi. Igor Šoltes je v enem dnevu strmoglavil iz prve v četrto ligo (res mu je ostala lepa bruseljska tolažilna nagrada) in v nekaj dneh je iz verjetno že pripravljene mase “vzhajala” Cerarjeva stranka, ki je brez takšnega razpleta evropskih volitev morda sploh ne bi bilo. Letos seveda Šarec nima česa izgubiti, skoraj vsak dosežek zanj bo moč prikazati kot uspeh. Za opozicijo je na kocki več.
