Zdi se, kot da je z letošnjim adventom vse narobe, saj nas namesto poglabljanja v svete stvari pretresajo grozljive razsežnosti »afere Rupnik«. Na plan prihajajo težke zadeve, ki kažejo v smer predatorstva, blasfemije, božjega ropa … Žal mi je za čisto vse ljudi, ki ob teh mučnih dogajanjih trpijo, tudi za domnevnega storilca, ki ga, kot kaže, nihče ni znal ustaviti. Žal mi je za vso nepojmljivo duhovno in materialno zavoženost, ki jo bo treba počistiti, kakor se po potresih najvišje stopnje čistijo prizadete in razrušene pokrajine. Žal mi je, da se to razsulo dogaja v »moji« Cerkvi, ki ji srčno pripadam in od katere pričakujem ključne odgovore na zapletena vprašanja današnjega časa.
Objektivno vzeto pa je dobro, da se vidi, kako daleč lahko pridejo zlorabe, politične in religiozne. Če smo se znašli med malikovalci, zdaj moremo in moramo preveriti, kaj točno smo malikovali. Žrtve potrebujejo vso podporo za okrevanje, hkrati pa naj dobijo tudi zadoščenje ob razkrinkavanju malverzacij. Z bridkimi izkušnjami bodo pripomogle k postavljanju požarnih zidov proti plenilskemu zlu.
Slovenija je na žalost pravi raj za plenilce. Neovirano so se zalezli v vse sfere, tudi v Cerkev. Znana je zlovešča prerokba, da so tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, obsojeni, da jo še enkrat doživijo. Pa še enkrat in še enkrat, v nedogled. Polstoletna diktatura je s sistematičnim pranjem možganov iz nas ustvarila zmedeno in preplašeno ljudstvo z okvarjenimi instinkti. Ob nevarnostih nam ne zazvonijo alarmni zvonci, ne prepoznamo zvijačnih plenilcev, ne znamo se zavarovati pred njimi. Nebogljeno smo prepuščeni njihovi uničujoči moči. In verjamemo, da je vsega kriv Janez Janša.
»Afera fotopub«, ki je poleti malce razkrila principe delovanja v naših umetniških krogih, je srečno poniknila izpred oči javnosti, pa ni videti, da bi se zaradi tega kdo vznemirjal. Kaj pa, če smo patru Rupniku po dolgem in počez nasedli tudi zaradi nonšalantnega odnosa do umetnosti in njenih principov?
Čaka nas urgentna poglobitev v plenilsko naravo, ki je specializirana za lov. Imeti hoče premoč in nadvlado nad plenom. Vrhunsko obvlada razne manipulativne tehnike. Svojo zlonamernost skrbno skriva za dobronamernim videzom. Vedno igra dvojno igro, spredaj nastavlja vabljive pasti, zadaj pa brusi kremplje in načrtuje naskok na žrtev.
Le prebujeno in oprezno bitje z zdravim zaznavanjem, ki hitro prepozna, da je plen, lahko prežene plenilca. Varuhi spomina na žrtve (po)vojnega zla si prizadevamo za ozaveščanje in razvijamo oblike poglabljanja in povezovanja, ki krepijo moči kot so uvid, oster sluh, daljnovidnost, vkoreninjenost. Mladika, ki je pognala iz Jesejeve korenine, vliva upanje, da ni zloma, ki ne bi mogel postati nov začetek.
Vedno znova se soočamo, spoznavamo, kako težko je stati na strani resnice in pravice,
na strani žrtev in njihovega molka
Ko to vsi zmoremo, pride kesanje, oproščenje, dolgi spomin sprave .
V knjigi “Odpustil sem vam” Daniel Pittet opiše dogodek Velikega šmarna: Pater Allaz je imel čudovito , ganljivo pridigo o Mariji, Dannjel pa je poslušal in vedel, da ga bo pater po maši zlorabil. Tudi pater Rupnik, je odličen govornik, ki deluje zelo duhovno jasen in spodbuden.
Misel, ki se mi poraja ob teh tragičnih in manj tragičnih življenjskih zgodbah je dejstvo, da je dojemanje božjega v naši človeški naravi, podvrženo samim pastem. Imperativ, da moramo po vsej sili Boga doživeti čustveno , da moramo doživeti mistiko inkarnirano marsikoga spodnese. Verjetno Rupnik ni ne prvi ne zadnji, ki se je ujel v to zanko, verjetno je dobil navdih drugje.
Skratka v tem iskanju poti do Boga ostane edina trdna prava pot, dela usmiljenja, sve drugo so lahko plod fantazije, samo zadosneda duhovnega ugodja.
Slovenija bo toliko časa raj za plenilce, dokler bodo njeni ljudje večinsko volili komuniste. Ko pa bodo komunisti volitve temeljito izgubili, se bo lahko začela lustracija, ki je danes bolj potrebna kot je bila leta 1990.