Berlusconi ali Di Pietro

Predvolilno obdobje se je začelo dokaj mlačno in kljub dolgo napovedovanemu in obenem mnogokrat zanikanemu vstopu Zorana Jankovića, ni bilo za pričakovati, da se bo scena razživela. Stranka za trajnostni razvoj in županska lista pač ne premoreta kalibra, ki bi jima dajal upanje na večji domet. Prestop parlamentarnega praga bi za obe druščini mejil na senzacijo.

Drugače je s stranko Zorana Jankovića, za katero je bilo že dolgo jasno, da lahko pomeša štrene najmočnejšim, tudi brez cirkusa, ki ga je uprizorila šestindvajseterica veličastnih. Stanje v družbi je vse bolj spominjalo na sosednjo Italijo v devetdesetih, ko je milanski tožilec Antonio Di Pietro z akcijo Čista roka vrgel vrata s tečajev korumpiranih tradicionalnih strank. Kar je bilo seveda v redu, slabo pa je bilo to, kar je sledilo – berluskonizacija. Berlusconi je prišel na oblast in se na njej obdržal s točno takšnimi argumenti, kot jih v podporo Zoranu Jankoviću servira nekdanji predsednik Kučan.

Ni pa v Italiji v devetdesetih v politiko stopil samo burkaški medijski mogotec, temveč tudi junak pravne države, tisti, ki je odprl vrata novi politiki, žal tudi Berlusconiju – Antonio Di Pietro, ki pa kljub ministrovanju v več vladah v politiki ni zapustil takšnega pečata, kot na tožilski funkciji.

Čista roka

Če je bila berluskonizacija slovenske levice dolgo pričakovana, pa je vstop liste Gregorja Viranta v javnosti odjeknil kot strela z jasnega. Tudi Virant je namreč dolgo zatrjeval, da resetiranci ne bodo šli na volitve s svojo stranko, a smo mu za razliko od Jankovića, verjeli. Zdi se, da so mu verjeli tudi sodelavci iz pomladnih strank, vsaj po odzivu SDS in NSi sodeč. Obe stranki sta se namreč odzvali nadvse ostro, veliko preostro, da bi si drznili sklepati o kakšnem tajnem dogovoru. In nenazadnje tudi veliko bolj ostro, kot bi se spodobilo. Že res, da Virant z izgovori, kako da se je odločil komaj v nedeljo zvečer, pa je zadeva prišla v javnost, še preden je uspel poklicati Janšo, ni bil najbolj prepričljiv, a to je vendarle politika in zaradi takšne stvari govoriti o zahrbtnežih in izdajalcih preprosto ni spodobno. Še zlasti, če vemo, da ni SDS zmogla nobene ostrine ob aferah Mariničeva nemščina ali ob razkritju rabot Roberta Časarja, kadra SDS v Luki Koper.

V resnici bi morali biti nastopa Stranke Gregorja Viranta na volitvah veseli. Že zato, ker za razliko od TRS in Jankovićeve liste v politični prostor res prinaša nove obraze. Z izjemo Viranta, seveda. Predvsem pa se lahko upravičeno nadejamo, da prinaša tudi nove metode. V vodstvu stranke sta namreč kar dva izpričana borca za pravno državo, Rado Pezdir in Jani Soršak, ki sta v preteklih letih, ko so vplivneži z vseh koncev kar tekmovali, kdo bo iz sodišč uspešneje bril norce, uspela vsak na svojem področju pokazati zobe tem istim vplivnežem. Zategadelj je ob stranki, ki ji ob obeh Di Pietrih ob strani stoji tudi prvi zvezdnik slovenskega podjetništva, neprimerno odmahniti z roko. Morda so takšni ali drugačni, brez dvoma pa so kredibilni.

Kako naprej?

Na spletni strani SDS so nekaj časa namigovali, da utegne Virantov nastop biti v navezi z Jankovićem, a se to ne zdi najbolj verjetno. Pa ne zaradi Virantovih sorodstvenih vezi s pomembnim članom SDS. V vodstvu novoustanovljene stranke je vendarle preveč takih, ki so v svojih pogledih svetlobna leta oddaljeni od Jankovićevega domačijskega pojmovanja gospodarstva. Že res, da so v stranki nekateri Jankoviću naklonjeni, denimo Marko Pavliha, a ob že omenjenih Soršaku in Pezdirju, za katera si je skoraj nemogoče predstavljati, da bi sodelovala v gospodarjenju po meri Jankovića, je v vodstvu stranke tudi denimo Tomaž Štih alias bloger Libertarec, ki si verjetno ne more niti v najhujši mori predstavljati, da bi lahko podpiral istega kandidata kot Jože Mencinger.

Tako, da bi v SDS bržčas ravnali pametneje, če bi prenehali razmišljati o teorijah zarote in bi se raje začeli ukvarjati s tem, kako pri verjetno uspešni Virantovi ekipi postati zaželen koalicijski partner. Večina anket sicer SDS še vedno kaže dobro, a če želijo sestaviti učinkovito vlado, bodo potrebovali močno večino, ki pa jo bodo brez Virantove stranke težko sestavili.

Foto: Politicalive