Kardinal Walter Kasper, eden izmed največjih živečih teologov, vidi v zgodovini Cerkve tri velike krize: konstantinsko (IV. stol), gregorijansko (XI. stol), reformatorsko (XVI. stol.). Današnja kriza je četrta in jo lahko imenujemo razsvetljenska. Kasper opozarja, naj s pojmom kriza ne mislimo na nekaj izključno negativnega ter da naj se izognemo, da bi posamično cerkveno mega-krizo gledali zgolj kot krizo morale in osebne vere. Ter da velika kriza pomeni tudi veliko prenovo.
O Konstantinu in konstantinski krizi sem na tem blogu že pisal, reformatorsko Slovenci kar dobro poznamo že zaradi Trubarjevega lika in dela, zato zdaj nekaj besed o veliki krizi sredi srednjega veka.
Druga velika kriza je torej bila kriza razvpitega temnega veka. Že renesančni polihistorji so X. in prvo polovico XI. stoletja imenovali temni vek („saeculum obscurum“). To je obdobje duhovne dekadence, pastoralne in moralne krize papeštva, da ti gredo lasje pokonci; čas legende o papežinji Ivani, ki jo še danes rišejo na tarot karte; čas politične nestabilnosti, ki jo je dobronamerni nemški cesar Oton I. reševal tako, da je Cerkev spremenil v „Imperialkirche“, njemu pokorno pomočnico pri vodenju države; in čas še zadnjih poganskih barbarskih vpadov v srce Evrope. Povrh vsega se je bližalo leto 1000 in vesoljno krščansko ljudstvo je imelo zaradi napovedi o koncu sveta dodatni cmok v grlu.
Vlogo barbarov so tokrat prevzeli naši sosedje Madžari in njihova vpadna pot je vodila prav preko ozemlja današnje Slovenije. Če k temu prištejemo še razbojnike z morja, ki so ugrabljali tukajšnja dekleta in fante ter jih prodajali za sužnje v arabski svet, lahko rečemo da je bil „saeculum obscurum“ na našem področju dvakrat „obscurum“ mračno mračen.
Gregorijanska reforma, imenovana po velikem papežu Gregoriju VII. (+ 1085) in ki je ne gre mešati s štiristo let kasnejšo gregorijansko reformo koledarja ali s poprej razvitim gregorijanskim petjem, je prenoviteljska plat iste krize. V veliki meri je bila kriza temnega veka, kriza visokega klera. Sam Gregorij VII. je zapisal: „Če z duhovnimi očmi gledam na zahod, jug in sever, zelo težko najdem škofe, ki bi bili legitimni po postavitvi in po načinu življenja in ki bi ljubezen do Kristusa dajali pred svoje interese.“ Glavni razlog za tako stanje pa sta bila politični interes in nepotizem pri nastavljanju škofov in visokega klera.
Več: blog Branka Cestnika
