Avstrijski črni križ naj bo zgled tudi ministrici za enake možnosti

Gospa Kopač Mrak zavedajte se, da niste le ministrica za delo ampak tudi za enake možnosti. Enake možnosti živih in pokojnih, rdečih in belih, enobarvnih in mavričnih.

Zanimivo, koliko križev imamo: Kristusov, latinski, grški, tevtonski, malteški, rdeči, beli, avstrijski črni. Nadalje imamo tistega, s katerim na kratko opišemo duševne in telesne stiske, in onega, ki boli tam, kjer hrbtenica izgublja spodobno ime; omeniti velja še nevarno novost – Lidlov nekriž.

Smo v drugi polovici novembra, meseca spomina na naše rajne, ki se začne po cerkvenem koledarju s praznikom vseh svetih, po civilnem pa z dnevom spomina na mrtve. Zgodovinarjem in drugim strokovnjakom prepuščam razlago, katera in kakšna praznovanja ter verovanja je krščanstvo transformiralo v praznik vseh svetnikov. Zanima me le, kaj se tukaj in zdaj dogaja s praznikom in spominom na pokojne oziroma se je dogajalo v preteklem stoletju.

Splošno znano je, da so slovenski komunisti katoliški praznik vseh svetih in spominski dan vernih duš v vicah (2. november) preoblikovali v dan mrtvih. Oblast je ukazala na ta dan negovati spomin in hvaležnost zlasti do tistih pokojnikov, ki so izgubili življenje med komunistično revolucijo na pravi strani. Po pravilu »kar se Janezek nauči, to Janez zna« smo pionirčki obiskovali partizanske grobove in spomenike, kjer smo recitirali med drugim tudi naslednje: »Tam kjer raste mak, /padel je junak, /v grobu zdaj trohni, pregloboko spi, / da ga zdrami naš korak.« O strahotah I. svetovne vojne, trpljenju na frontah in v zaledju nam ni nihče povedal skoraj ničesar – ne med letom ne za dan mrtvih. Neme spominske plošče padlim vojakom vélike vojne so nam bile, podobno kot antični nagrobniki, tuje in nerazumljive. V SHS in Kraljevini Jugoslaviji je bilo spominjanje na trpljenje in umiranje vojakov, ki so se borili za cesarja, nezaželeno in nedržavotvorno, ker je bila pač Srbija zmagovalka, sesuta Avstrija pa poraženka. Skromen spomin na véliko vojno pa so nato z letom 1945 povsem prekrile resnične in tudi izmišljene zgodbe iz narodnoosvobodilne vojne in revolucije.

To, da se je dan mrtvih preimenoval v dan spomina na mrtve, je zgolj celofan; vsebina izvotljenega praznika se s tem ni prav nič spremenila. Ker si z vsebino praznika nimamo kaj pomagati, smo ga pozunanjili. Množice hrumijo s pokopališča na pokopališče, uprizarjajo družabna srečanja, s tonami sveč pripomorejo k boljšemu zraku, na koncu pa izmučeni od velikega napora kaj prigriznejo in popijejo v Muratovem šotorišču, ki je za to priložnost postavljeno pred ljubljanskim pokopališčem. Politiki imajo v dneh pred praznikom »foto-termine« pri spomenikih in idealno priložnost za podpihovanje kulturnega boja. Hvaležni moramo biti evangeličanom (in njihovim politikantskim zaveznikom) za praznik dan reformacije, ki nam je omogočil, da se na pokopališča lahko zgrinjamo dva dni. Praznik dneva reformacije pa je tako in tako namenjen visoki politiki in kulturnemu boju. Utrujeni od hitenja, prometnih zastojev in morebitnih turobnih mislih o človeški minljivost si v med obema praznikoma privoščimo še prepotrebno sprostitev v noči čarovnic.

Vsi naši pokojniki še vedno nimajo grobov, zato s spoštovanjem in hvaležnostjo omenjam prizadevanja Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki se zaveda svojega zgodovinskega in civilizacijskega poslanstva. Njihova resnična dejanja (v mejah možnega), ne le njihova prizadevanja v besedah, so omogočila, da so prve žrtve revolucije že  našle večni mir in pokoj v človeka vrednih grobovih.

Kaj pa grobovi naših prednikov – vojakov v prvi svetovni vojni? Pri tem mislim predvsem na tiste, ki se niso več vrnili z vzhodne fronte in s severnega dela italijanske fronte? Pokopališča na soški fronti so kolikor toliko urejena, na Kobariški muzej pa smo celo upravičeno ponosni. Žal pa tega ne moremo trditi za grobove Slovencev v Galiciji in na Tirolskem. Tako Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot tudi civilna družba se premalo zavedamo dolga, ki ga imamo do naših prednikov. Kje je tu slovenski prastrah, »kaj bodo pa sosedje rekli«. Ne sosedje čez dvorišče ampak civilizirani Evropejci. Zvečine se obnašamo brezbrižno in se ne zgledujemo po sosednjih srednjeevropskih državah. Pri nas malokdo ve za Avstrijski črni križ (ÖSK), ki ga nikakor ne smemo zamenjevati s prusko-nemškim črnim križem. To je nepristranska avstrijska organizacija, ki se ukvarja z vzpostavljanjem, vzdrževanjem in ohranjanjem grobov padlih vojakov, civilnih žrtev vojne in beguncev ter preganjanih politikov vseh narodnosti. Organizacijsko mrežo imajo razpeto po avstrijskih deželah in tudi na Poljskem, Češkem, Hrvaškem, v Nemčiji in Italiji. Vzorna skrb za pokopališča in register pokojnih vojakov sta nekako samoumevna, manj samoumevno in zanimivo pa je, da so s pomočjo ÖSK obnovili in vzdržujejo pokopališče v Pulju, kjer je edino pomorsko pokopališče na svetu s približno 45.000 mrtvimi v nekdanji avstro-ogrski mornarici. Koliko stikov je imela Republika Slovenija s Črnim križem doslej, ne vem. Na spletnih straneh se da zaznati le dva, o katerih je poročala STA: 9. julija 1992 v Ljubljani in 8. septembra 2011 v prostorih slovenskega veleposlaništva na Dunaju.

Kako lepo bi bilo, če bi slovenska politika (ali revolucionarna kontinuiteta) vsaj toliko, kot s strahospoštovanjem skrbi za pokojne ruske vojake v Sloveniji, skrbela za grobove slovenskih vojakov v tujini. Gospa ministrica Anja Kopač Mrak, to je vaša naloga – ne oziraje se na morebitna državna odlikovanja doma ali v tujini in tudi ne na bodoče volilne izide. Skrb za grobove naših vojakov v tujini je žal še vedno v gostem mraku, temi, če si smem privoščiti besedno igro s pomočjo poročila o Putinovih odlikovancih, kjer vas poimenujejo »Minister of labour of Slovenia Anna kopacz-Darkness«. Zavedajte se, prosim, da niste le ministrica za delo ampak tudi za enake možnosti. Enake možnosti živih in pokojnih, rdečih in belih, enobarvnih in mavričnih.

Izrezek iz članka “Putin presented state awards in honor of Day of national unity”, ki je bil 4. 11. 2017 objavljen na spletni strani Russia News Today.

Znano mi je, da si nekaj zanesenjakov prizadeva postoriti najnujnejše namesto države. Eden izmed njih je profesor in publicist Janez Suhadolc. Tudi vsem drugim, za katere ne vemo, ki marljivo raziskujejo ter ohranjajo spomin na naše vojake, smo lahko iskreno hvaležni. Hvala tudi Tržačanu Paolu Rumizu za raziskovanje vojaških pokopališč in njegovo  knjigo Kot konji, ki spijo stoje.pokop