V začetku septembra se je v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani odvilo prvo srečanje v nizu pogovorov z naslovom Ars et Religio, na katerem je slovenski kardinal dr. Franc Rode, ki ne slovi zgolj po svoji vlogi duhovnega očeta slovenskega naroda, marveč je tudi velik poznavalec cerkvene umetnosti s pretanjenim čutom za estetiko, skušal pojasniti odnos med religijo in umetnostjo oziroma kulturo. Gre za razmerje, za katerega se zdi, da v sodobnem svetu nekoliko izgublja na aktualnosti.
V torek, 4. septembra 2018, ob 19. uri sta založba Družina in Kulturno umetniško društvo KDO? priredila v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani prvo srečanje v nizu pogovorov Ars et religio: Medverska žarišča, na katerem je o temi Ontologija umetnosti v času umetniške krize spregovoril kardinal nj. em. Franc Rode. Pogovor je vodil Jan Peršič.
In čeprav so bile vse velike civilizacije v zgodovini ter njihova kulturna zapuščina tesno povezane z božanskim, 20. stoletje prinaša odmik od te »naravne simbioze«. Zdi se, da je pojav sekularizacije zajel tudi področje umetnosti, ki je nekdaj pomenila eno temeljnih oblik komunikacije med človekom in Bogom, med umrljivim in večnim, med tostranskim in transcendentnim. In nenadoma se je znašla v »vpregi« propagandnih aparatov totalitarizmov – v službi ideologij in politike, čeprav naj bi ostala izraz človekovega notranjega čutenja in hrepenenja.
»Vera, ki ne oblikuje kulture je jalova«
Tako tudi umetnik mnogokrat ni več nekdo, ki bi s svojim talentom predstavljal posrednika med enim in drugim, marveč postane orodje propagande. Tako je božansko naenkrat razvrednoteno. Tipičen primer tega je realsocializem, ki je več kot očiten odraz poplitvenega duhovnega stanja družbe znotraj katere je tovrstna »umetnost« nastajala.
Karel Marx in socialistična ideologija sta namreč hotela, da človek sovpada sam s sabo, tako kot mačka, ali katera druga žival, idealno sovpada sama s seboj. A človeka vedno sili nekam višje ali nižje in ravno to je tisto počelo umetnosti. Tudi krščanstvo je vir nasprotovanja našim nižjim strastem, naši banalnosti, kot želo, ki nas bije. In iz tega temelja nasprotovanja je vzklila evropska umetnost.
Zmečkane pločevinke coca-cole na platnu in inštalacije ali kako je umetnost razvrednotena
Podobno zapuščino opažamo pri nacistični, na germanskem poganstvu osnovani umetnosti. V sodobnem času pa lahko vidimo poplavo umetniških stvaritev, ki pogosto nakazujejo na to, da so se mnogi umetniki in kulturniki že močno oddaljili od božanskega. Pri njih je moč zaznati duhovno poplitvenost. Primer takšne umetnosti so na primer zmečkane pločevinke coca-cole upodobljene na slikarskem platnu. Drug takšen primer pa so t. i. »inštalacije«, ki se zdijo kot odpadki, kot da je umetnost postala nekakšna deponija.
Ni prave razlike med pristnim duhovnikom in pristnim umetnikom
Gre za simptomatiko človekove duhovne podhranjenosti? Zdrava zemeljskost naj bi bila namreč odprta v večnost. Umetnik je bil v minulih stoletjih posredovalec Božjega sporočila svojemu narodu, ljudstvu.
Njegova ključna naloga je bila potemtakem mediatorska, saj je »ustvarjanje« pripadalo zgolj Bogu od katerega je prejemal navdihe, reproduciral in ponovno ustvarjal. Umetnik je tisti, ki je Bogu blizu, zato tudi med duhovnikom, ki pristno živi svojo duhovnost ter umetnikom, ki je zares pristni umetnik, in ki iskreno črpa ustvarjalnost iz svoje notranjosti, ni prav velike razlike.
Umetnik naj bo občutljiv do družbe znotraj katere ustvarja
In če želi biti umetnik iskren, kar je ključnega pomena pri njegovi dejavnosti, mora imeti tudi pristen odnos z ljudmi, da ve, na kakšen način naj ustvarja, tako da ne bo prizadel njihovih čustev. Naj bo torej senzibilen za svojo okolico in tudi v skladu s tem načelom sledi lepoti in resnici. In če njegovo ustvarjanje navdajata temačnost in brezizhodnost, to nakazuje predvsem na to, da je izgubil stik s Transcendentnim. Med posameznimi verskimi izročili sicer lahko obstajajo velike razlike v dojemanju tako lepote kot tudi resnice, vendar pa je kardinal Rode prepričan, da v samem bistvu obstaja nek skupni imenovalec.
Čas bo ločil pleve od žita
Nekoč, ko je našim krajem še »vladal proletariat«, je kardinal v svojem slogu preroško napovedal, da bo v umetnosti čez čas obstalo le to, kar je kakovostno: »Komunizem bomo premagali s kvaliteto.« In še »Kvalitete nam ne morejo prepovedati.«
Tudi na tokratnem srečanju je diktaturo proletariata označil kot sistem, ki se je sesul sam vase, in ki sodobnemu svetu nima več prav veliko za pokazati in ponuditi. Po njegovem prepričanju bo čez petdeset ali sto let jasno, ali je neka sodobna umetnost zares kakovostna, ali kot bi rekli »v prevodu« – ali vsebuje tisto transcendenčno dimenzijo, ki je pravzaprav njeno bistvo.
Zakaj so se impresionisti obdržali?
Če je nima, bo kmalu utonila v pozabo. Prav zato se s sodobno umetnostjo ni potrebno pretirano obremenjevati. Čas jo bo prečistil in obdržal to, kar je dobro, tako kot je v ljudskem spominu obdržal impresioniste, na primer Jakopiča in Groharja. V družbeni zavesti sta se ohranila prav zato, ker sta slikala lepoto. Je pa kardinal obenem izpostavil, da sodobni ljudje pogosto niso sposobni z razumom in srcem vrednotiti sodobne umetnosti, kar gre pripisati propagandi in vzgoji.
Umetnost v sebi vselej skriva kanček večnosti
Vsaka prava umetnost je sicer že sama po sebi usmerjena k presežnosti, četudi izrecno ne vsebuje religioznega. Gre za globlji vpogled v lepoto stvarstva – govori o stvarniku. Pri Mozartu je na primer moč čutiti, da v svoji izraznosti doseže sam vrhunec presežnega.
Glasba je sicer po mnenju Rodeta umetnost, kjer človek lahko pride najdlje. Ona največ pove. Morda je mogoče z njo primerjati še poezijo, ki pa pravzaprav ni prevedljiva v druge jezike in je prav to njena težava. Človek še ni šel tako daleč niti v arhitekturi, niti v kiparstvu, niti v slikarstvu, kot mu je uspelo prav v glasbi.
Kako se Bog razodeva skozi svoje Stvarstvo
V pogovoru s publiko se je slovenski kardinal dotaknil tudi tega, kako neko estetsko izkustvo pripelje do duhovne spremembe v posamezniku. Kot primer je navedel Božje stvarstvo, ki je nekako še bolj primarno od umetnosti in v katerem lahko človek doživi svoje notranje duhovno doživetje.
Lepota stvarstva človeka presune in naenkrat se zave nekih še nepoznanih globin v sebi. Tako se v človeku zgodi neko izkustvo Boga in samega sebe hkrati.
Ateizem ni naravno stanje, ateizem je defekt
Prav zato lahko ateizem razumemo predvsem kot ignoranco do samega sebe. Gre za to, da se nek človek še ni našel, in ko se najde, ateizem naenkrat ni več mogoč. Stvarstvo je razumljivo samo skozi teološko perspektivo, če je Stvarnik in je dober sam po sebi. Zato ima tudi človeško telo neskončno dostojanstvo in ni ječa duše, ampak mu je podarjeno zveličanje.
To se kaže tudi v krščanski umetnosti, ki se poleg osebnega odrešenja, dotika tudi že omenjenega stvarstva.
Kardinal je zaključil svojo izpoved s trditvijo, da je vsak izmed nas lahko umetnik. Vsakdo lahko iz svojega življenja naredi umetnino, in sicer tako da je dober do drugih, da je plemenit in da ne obsoja. In njegovo življenje bo mojstrovina. Vendar ne brez stika s Transcendentnim, brez povezanosti z Bogom. Slednje je tudi ključno za prenovo umetnosti in povrnitev njene estetike na ravni celotne družbe.
Družba se prične spreminjati s posameznikom, skozi stanje njegovega duha. Tako naša umetnost ne bo več deponija, navlaka odpadkov in smeti, marveč bo pristen odraz mnogokrat izgubljene božanske lepote, ki so jo znali na tako umetelen način posredovati Mozart in ostali veliki umetniki preteklih zgodovinskih epoh. Naj se znova prerodi v odsev božanskega.
Tako narava kot tudi resnična umetnost nam lahko pomagata spoznati, da ljudje nismo živali, ki so samemu sebi dovolj, marveč v nas prebuja koprnenje po nečem mnogo večjem, po nečem presežnem. In prava umetnost je tista, ki našim notranjim čutenjem ter hrepenenjem pusti prosto pot do naše zavesti, ne pa da služi ciljem določene ideologije ali politike.
