Kamničan in sin drugega znanega Kamničana. Ustavni pravnik brez dlake na jeziku. Profesor na Univerzi na Primorskem, ki svojim študentom ne zavida prihodnosti. Intelektualec in mislec, ki javnost glasno opozarja na družbene stranpoti, pri tem pa ostaja zvest svoji filozofiji. Ne prenese samonamenske birokracije, alergičen je na krivice, gabi se mu javno nastopaštvo pod krinko humanitarnosti. Dame in gospodje, Andraž Teršek.
Čemu ste se odločili za študij prava? Vas je kdaj mikalo, da bi šli po očetovih stopinjah (novinar Silvo Teršek op. a.) in se ukvarjali z novinarstvom?
Po eni strani se mi je pravo zdelo zanimivo, a iz napačnega razloga – odraščal sem ob ameriških pravniških in sodnih dramah in se nisem zavedal, da delovanje slovenskih sodišč in tamkajšnje dogajanje generalno nima s temi dramami nobene strukturne in vsebinske zveze. Tudi druge ljudi sem rad zagovarjal. Kar malo pretenciozno. Predvsem pa nisem vedel, kaj bi drugega, ker me je zanimalo vse in nič izolirano. Potem je odpadel teniški turnir in na klic sošolke iz srednje šole sem le odšel tisto jutro opravljati sprejemni izpit. In sem ga opravil.
Deček se seveda identificira z očetom. O novinarstvu sem razmišljal in doma smo se o tem pogovarjali. A k sreči je bil oče dovolj moder in pretkan, da me je od tega nevsiljivo odvrnil.
Ko berem vaše članke imam občutek, da vam je precej blizu tudi filozofija.
Vse, kar pomeni misliti – sebe, družbo, sistem, življenje, metafiziko … je filozofija. Pravo se začne s filozofijo. Tako kot politika. In kot vse drugo intelektualno početje. Od literature do stroke. Problem te družbe je prav to, da je tako malo ljudi filozofskih, v smislu mišljenja, utemeljenega z neprestanim iskanjem informacij, študijem, kritičnim mišljenjem in presojanjem. Z nekaj temeljne psihologije zraven. Pravnik, ki ni filozof, misleči in presojevalni človek, postane surovi birokrat in instant avtomat.
Javnost vas priznava kot neke vrste moralno avtoriteto, kot intelektualca, ki ga močno jezijo krivice. Katere najbolj?
Izraza moralna avtoriteta ne maram in ga zavračam. Tistega, kar počnem, ne počnem zaradi morale. Pač tak sem in to sem, kar odraža moje delo. To je moja identiteta. To so moji načini, modusi ravnanj, ki so onkraj morale. Zame je to vedenjska nujnost. O tem posebej ne razmišljam, za to se ne trudim, k temu se ne prisiljujem. S tem poskrbim zase. Če ljudje to razumejo in sprejemajo kot nekaj koristnega, predvsem pa za nikogar škodljivega, me to veseli. A ne dosti več od tega. Človek ne more biti osebnost in misleča oseba, če napak v življenju in družbi ne opazi, če ga ne zanimajo, če je do njih ravnodušen. Napake, ki jih v pravu označujemo kot krivice, so pomembnejši segment negativnih lastnosti družbe. Preveč jih je, vse večje so, vse bolj neposredno vplivajo na življenje ljudi, onemogočajo dostojanstvo in svobodo. O tem je pač treba misliti in javno komunicirati. Kritična drža do sebe in do zunanjega sveta je nujnost, ki je samoumevna. O tem se mi ne zdi vredno izgubljati preveč besed.
Gotovo kot pravnik skušate marsikatero popraviti, pa zaradi pravnega sistema morda kdaj tudi ostanete križem rok. Kako se ob tem počutite?
To počnem ves čas. Z vsako svojo javno objavo. Učinek tega početja v praksi, vplivnost, pa je minimalna, skoraj nikakršna. A s tem se ne obremenjujem več. Človek svojega početja, v katerega je prepričan in je pri njem iskren, ne sme meriti ali pogojevati z učinkom, vplivom in močjo. Če to stori, se psihično pohabi, fiziološko omrtviči, izčrpa in zablokira. Ko sem to počel, sem si s stresom kvaril zdravje. Tega ne počnem več.
Kakšen je naš pravosodni sistem? Je po vašem mnenju Slovenija še pravna država?
Slabši je od korektnega in veliko slabši od optimalnega. Eno je država, urejena s pravnimi predpisi. Ti so temeljno orodje oblasti, točke družbene moči, s katerimi se ljudi prisiljuje v poslušnost, uboganje, se jim ukazuje, se jih zasužnji, obvladuje in nadzira. Pravna drža kot gola država predpisov in sodišč je tehnika grožnje s silo in fizične prisile. Vladavina prava pa je nekaj drugega. To je etika politike, vsebina, skrb za dobro, pravično, dostojno, svobodno, umno srečno življenje, brez pomanjkanja, strahu in nasilja. Pri vladavini prava je pravo tehnika za širjenje svobode in udejanjanje pravičnosti, solidarnosti, empatije in navsezadnje ljubezni do drugega. Ne, naše pravosodje ne ustvarja vladavine prava.
Katere temeljne človekove pravice so pri nas najpogosteje kršene?
Prepogosto so kršene prav temeljne pravice, ki so vsebinsko razumljive in jasne. In je bilo od njih v preteklosti že tolikokrat odločeno in rečeno, kaj točno so in do kam segajo. Te pravice se še vedno kršijo tako pogosto in surovo, kot bi se pred nami pojavile šele včeraj. To velja tudi za socialne pravice. Te se pri nas dnevno kršijo v jedru. Kot da glede njih ustava in zakonodaja ne bi bili jasni, kot da ne bi sodišča o njih v preteklosti že tolikokrat odločala, kot da ne bi bilo napisanih toliko strokovnih del na to temo. Doba enormne, samonamenske in surove birokracije je pač tudi doba slepote – do človeka in njegovega osebnega socialnega dostojanstva. Sodišča raje odločajo v prid kapitala in finančne premoči, kot pa v prid malega človeka. S tem imamo največji problem.
Kako kot ustavni pravnik dojemate slovensko ustavo? Kaj bi v njej najprej spremenili?
Pred dnevi sem javno objavil besedilo nove ustave, kot bi jo sam želel razumeti in brati. Ne zato, ker bi bila naša ustava slaba ali nerazumljiva. Predvsem zato, ker se niti tisto, kar v njej jasno piše, ne spoštuje. Še manj se spoštuje tisto, kar izrecno v njej sicer ne piše, a je v njej – z razlago – vseeno vsebovano. Spremenil sem tudi nekaj določb o organizaciji oblasti in pristojnostih. Besedilo je objavljeno na spletnem portalu Ius Info.
Naša ustava med drugim pravi, da država skrbi za uravnotežen razvoj občin. V Sloveniji jih je trenutno 212. Je to premalo ali preveč?
Znatno preveč. Razvoj seveda ni uravnotežen. Tudi pri mestnih občinah ne. A vprašanje je, če smo za kakovostno strukturiranje pokrajin in regij dovolj omikani v demokratični kulturi. Mislim, da ne. Administrativno drobnjakarstvo pri občinah verjetno odraža stanje individualističnega in neskupnostnega značaja, izolacijskega in egocentričnega duha.
Ko že govoriva o občinah … Zakaj je odpoklic župana s strani občanov sprejemljiv, odpoklic poslanca s strani volivcev pa ne?
Župan županjuje svoji občini in svojim neposrednim volivcem. Poslanec pa je predstavnik vsega ljudstva in ne svojih volivcev, ali svojega volilnega okraja. Dve povsem različni zadevi. To pa ne pomeni, da ni mogoče urediti pogojev, kriterijev in postopka za odpoklic poslanca. K tej ideji se nagibam in vključil sem jo tudi v svojo ustavo.
Kakšni ukrepi naj doletijo poslanca, za katerega se izkaže, da je neetično ravnal ali lagal? Denimo o svoji izobrazbi, kar se je pri nas že dogajalo?
V svojo ustavo sem zapisal tudi določbo, da bi poslanci sami nujno morali sprejeti pravno zavezujoči kodeks normativne etike, s katerim bi uredili to vprašanje. V določenih primerih bi bil odpoklic primerna sankcija, s prepovedjo ponovnega kandidiranja.
Kaj pa, ko zakonodajo krši stranka?
Politična stranka je pravna oseba in odgovarja za pravne nepravilnosti pred zakonodajo. V demokraciji pa nosi etično odgovornost pred volivci na volitvah. Tu ni posebne zgodbe ali problema.
Kakšno pa je vaše mnenje o slovenski politiki in volilnemu sistemu?
Volilni sistem ne daje želenih rezultatov. Poskus z večinskim volilnim sistemom s popravki, ali s kombiniranim, bi se mi zdel na mestu. Predvsem pa je volilni sistem očitno in grobo protiustaven in nedemokratičen, ker neodvisni kandidati nimajo možnosti izvolitve, vpliv volivcev na izbiro kandidatov pa je ob neobstoju preferenčnega glasu očitno premajhna.
Parlamentarne stranke bi se morale strezniti, razsvetliti in duhovno preobraziti. V parlamentarnem predstavniškem sistemu s proporcionalnim volilnim sistemom je prav, da javno oblast upravljajo dovolj stare, razvite in družbeno umeščene stranke. Predvsem SDS in SD. Seveda s sodelovanjem kakšne nove, ki pa mora biti dobro organizirana in mora vključevati tudi dovolj vzpostavljenih mrežnih poti skozi družbo, da bi lahko sploh na kaj vplivala in bila opravilno učinkovita.
Kako pomemben je pri tem medijski prostor? In v kolikšni meri je ta odvisen od vladajoče politike?
Če mislite na vpliv strankarske politike na medije, je ta problem v najboljšem primeru tretjerazredni problem. Veliko pomembnejša od tega so vprašanja, kdo ima danes dostop do medijev glede na njihovo popreproščeno in rutinizirano agendo, kdo je nosilec moči kapitala, katere teme oblikujejo javno mnenje, kje in kako je v medijskem prostoru mogoče prebijati kult potrošništva, gospostvo kapitalskih in finančnih mrež. Kaj so mediji določili za vrednote, kakšne navade oblikujejo, koliko se sploh še približajo resnici in dejstvom, kaj v glavah javnosti povzroča vestičkarstvo, poneumljanje, poenostavitve, totalna zamenjava vsebine za golo formo itd. Neokapitalistično potrošništvo, manipulacija, zavajanja in poneumljanje niso rezultat strankarskega vpliva. Obratno je. Ponavljati staro in izrabljeno mantro, da je problem družbe in medijev njuna ugrabitev od strankarske politike pomeni nevednost in igračkanje v pravljičarskem peskovniku. To ni resna teza za resno misleče ljudi.
Kako se resno misleči ljudje in ostali državljani lahko borimo proti korupciji?
Težko. Skoraj nemogoče. Če to počnemo kot posamezniki, individualno, neorganizirano, potem je to nemogoče.
Lahko v našem malem medijskem prostoru govorimo o pluralizaciji medijev?
Seveda lahko. Formalno in matematično. Vsebinsko in duhovno pa ne. Vsi premetavajo iste teme, postavljajo ista vprašanja istim ljudem – tudi vi meni (smeh) – in uporabljajo isto tehniko; eni so trajno etiketirani kot »naši«, drugi kot »nenaši«. Zato ni razprave, ni dialoga, ni poslušanja, ni razumevanja in ni sporazumevanja. In seveda ni sodelovanja. Zato ni komunikacije. In zato ni skupnosti. Tudi politike in državništva zato ni. Je pa navijaštvo, estradništvo in cirkusantstvo.
Večkrat ste že opozorili na problem revščine. Kako resno se vam zdi stanje v Sloveniji?
Tu ni treba, da se nam kaj zdi. 280.000 ljudi, verjetno več, živi pod pragom revščine. To je socialni zločin. Življenja v revščini država, ki je ob osamosvojitvi sprejela tako ustavo, s tako vsebino in dala take normativne zaveze in obljube, ne sme dopuščati in mora storiti vse, kar je mogoče storiti, da nihče ne živi v neprostovoljni revščini.
Kritični ste tudi do našega izobraževalnega sistema. Kaj vam ni všeč?
Mi nimamo sistema izobraževanja. Imamo pa sistem šol, izobraževalnih ustanov in študijskih programov. To je nekaj povsem drugega. Problem je podoben problemu razmejitve med pravno državo in vladavino prava. Na univerzah se vse manj izobražuje. Vpis na fakulteto, opravljanje izpitov in pridobivanje ocen še ne pomeni izobraževanja. Zato posedovanje formalne diplome ne pomeni biti izobražen. Tudi biti intelektualec – javno se opredeljevati do temeljnih družbenih vprašanj in staviti na umnost – še ne pomeni biti izobraženec, imeti obsežno in kakovostno znanje. Nismo družba znanja. In znanje ni vrednota, ki obljublja dostojno socialno, samouresničevalno in družinsko prihodnost. Če se politika šol in univerz vodi birokratsko razčlovečeno, idiotsko – kot problem v svojih knjigah lepo opisujeta npr. Wallerstein in Graeber; slednji v sijajni knjigi Utopija pravil – formalistično administrativno neumno in golo tehnično, potem ne more biti ne znanja, ne izobraženosti. S tem pa ne aktivnega državljanstva, etike politike, napredka – kar je nekaj povsem drugega kot tehnološki razvoj – in blagostanja. To je problem povsod v Evropi, ne le pri nas. Tekmovanje za točke, ne ustvarjanje in preverjanje znanja. Proizvodnja diplom in služenje s formalnimi potrdili, ne vzgoja in izobraževanje.
Kakšna prihodnost čaka vaše študente? Ste optimistični?
Ne prav dobra. Galimberti jo prepričljivo predvidi kot nihilistično in grozljivo, v knjigi Grozljivi gost. Sistem mlade sili v apatijo, tesnobo, nemišljenje, prilagajanje, konformizem, golo formalistično tekmovanje in kopičenje balasta brez vsebine, brez vrednot in brez smotra. Povzroča odtujenost, pasivnost in spanje, politično slepoto. Družba že danes ni več podobna preteklosti izpred 30 let. Kaj bo šele čez desetletje.
Menda ste v prostem času tudi navdušen športnik. Kateri šport vam je najbliže in kako pomembna je za vas rekreacija?
Šport je sestavni del mojega vsakdana in je način življenja. Ga pa zmanjšujem po obsegu in intenzivnosti. Nekoč sem bil fanatični igralec tenisa. Vselej sem rad tekel in hodil v hribe. Zadnja leta sem veliko kolesaril. Celo zbiral kolesa. Študiram filozofijo in psihologijo športa. Pri tem sem se mojstril predvsem glede osredotočanja in vztrajanja v coni neugodja. Je tudi nujni ventil za mišljenjsko in študijsko utrujanje. Način krepitve zdravja. Ne prenesem pa javnega nastopaštva, zakamufliranega kot tek ali hoja ali kolesarjenje za tiste, ki tega ne morejo početi, ali za dober namen. Takšen samopromocijski idiotizem se mi gabi. Stud izražam z nasmeškom, tudi posmehom med tistimi, ki imajo do tega enak odnos.
Pogovor je bil prvotno objavljen v Novicah
Foto: objavljena na blogu Andraža Terška
