Ali bomo zares ukinili sami sebe?

V javnosti slišimo in v medijih beremo, da namerava ministrica za kulturo, gospa Asta Vrečko, ukiniti Muzej slovenske osamosvojitve. Komaj je zaživel in že zbral ter registriral nekaj avtentičnih dejstev, osnovnih podatkov o nastajanju, to je rojstvu naše države, pa je že na pohodu nekdo, celo javna politična oseba, ki bi to preprečila.

Ta namera je že na prvi pogled nekaj povsem neverjetnega. Redno registriramo že rojstvo vsakega otroka – ne nekje kar tako, ker se nam tako ravno zljubi, ampak skrbno ter vsakega posebej. Osnovni podatki so nam potrebni ves čas življenja, našim zanamcem – in še mnogo dlje – dajejo neko vrednost. Vse to je enako ali še bolj pomembno, ko skrbimo za rast in razvoj naroda in svoje države.

Za nas, ki smo pri rojstvu države aktivno sodelovali in ob tem doživljali vso resnobo tistega časa ter z njo ves strah in tudi veselje, je to še toliko težje. Za vse nas je to, kar je v programu sedanje oblasti, pravo razočaranje, še huje, pravo sramotenje nas vseh, ki smo s svojim delom in s svojim življenjem storili, kar je bilo mogoče in potrebno, da smo »rodili« svojo državo.

V prvem letu po propadu komunizma, ko smo še imeli Jugoslavijo in smo v kaotičnih razmerah vodili javno upravo, smo bili posebej na udaru, na življenjski preizkušnji. Posebej na udaru je bila Ljubljana, prestolnica prebujajočega se naroda. Ne samo po pripadnikih starih totalitarnih časov, ampak tudi mednarodno.

Ameriški ambasador Zimermann mi je, kot županu Ljubljane, poslal posebno, skoraj grozilno pismo in me rotil naj ne soustvarjam nove države Slovenije. Podobno so se obnašali državniki tudi od drugod. Podpirale so nas le katoliške organizacije iz vse Evrope in tudi državniki iz vrst krščanske demokracije, ki so v tistem času obvladovali evropsko državniško politiko. Vse to imam pred očmi in se ne morem načuditi lahkomiselnosti sedanje ministrice za kulturo. Ali bomo po enaintridesetih letih obstoja zares ukinili sami sebe?



1 komentar

Comments are closed.