Sto odtenkov žlahtnosti

Dr. Aleš Maver

Kar nekajkrat sem prebral oceno, da je levica v drugem krogu predsedniških volitev osvojila sto odstotkov glasov. Morda. Rečemo pa lahko tudi, da je sto odstotkov glasov osvojila žlahtnost.

Več valov žlahtnosti 

Pojem “žlahtnost” je v slovensko politično latovščino seveda zašel po zaslugi Milana Kučana, ki je nekoč pozdravil nastanek “žlahtne” konservativne stranke. Na podlagi njegove izjave sam pojem razumem kot pripuščanje določenih vsebin, pomembnih za konservativne in desnosredinske volivce, v javni prostor, a tako, da nadzor nad njihovim obsegom in pomenom skoraj v celoti obdrži na oblast abnonirana politična opcija. V Sloveniji smo doslej doživeli vsaj dva večja valova “žlahtnosti”, vedno v trenutku, ko se je vladajoča opcija bala izgube oblasti. Prvi val sodi v leto 2000, njegov epilog je bila prepričljiva zmaga LDS na parlamentarnih volitvah po epizodi Bajukove vlade, kar je začasno odpravilo potrebo po “žlahtnosti”. Drugi val je bil resnejši, kajti nekje leta 2003 se je pri nas začela nakazovati blaga oblika konservativne revolucije v javnosti. Znak za alarm za vladajoče je bil predvsem referendum o zakonu o izbrisanih na cvetno nedeljo 2004, ko je desna sredina mobilizirala več kot 30 odstotkov volilnih upravičencev. Takrat je bil postkomunistični blok očitno pripravljen skleniti kompromis in na nekaterih področjih zapeljati v nacionalno-konservativno smer. Vendar je take razmisleke preprečila nova prepričljiva volilna zmaga, tokrat Janševe stranke, na volitvah 2004, ko se je desni pol volivcev sam prepričljivo odrekel “žlahtnim” eksperimentom. Pozneje, zlasti po letu 2013, se je zdela “žlahtnost” v veliki meri odveč, saj je postajala resnična politična alternativa, ki nosi “desni” predznak v slovenskem pomenu te besede, skoraj vsak dan bolj brezzoba.

Žlahtnost z leve 

Pojav Marjana Šarca, ali bolje, njegov izplen v drugem volilnem krogu predsedniških volitev je zato prišel precej nepričakovano. Zdi se namreč, da predstavlja on, čeprav je politično napol izšel iz nedrij Slovenske ljudske stranke, ne le novega navala, ampak nov tip “žlahtnosti”. Prej je bilo videti, da lahko žlahtnokonservativni program v zgoraj orisanih okvirih izpelje samo nekdo, ki v izhodišču pride z desne.

Rezultat predsedniških volitev kaže, da je gospodarjem slovenske domovine uspelo (z nespretno asistenco tistih ključnih igralcev na desni, ki so bili med volilnima krogoma povsem brez orientacije) “žlahtnega konservativca” ustvariti kar pri sebi doma, tako rekoč v laboratoriju. Če bi se uspeh izkazal za trajnejšega, gre za zelo velik met celo v naši podalpski stvarnosti.

Ključ do njega ni bil posebno težaven. Vladajočo politično opcijo pri nas opredeljujejo tri temeljne komponente, vztrajanje pri gospodarskih modelih tovarišijskega kapitalizma z ohranjanjem nanje navezanih (lastnih) gospodarskih monopolov, interpretacija slovenske zgodovine, ki se vedno izteče v apologijo revolucije in z njo povezane popolne dominacije revolucionarjev in njihovih dedičev po drugi svetovni vojni, in socialno vsaj načeloma liberalen pogled na človeka in družbo. V Šarčevem primeru so (bili) v vladajoči opciji pripravljeni popustiti pri tej tretji točki in jo zamenjati z nekakšnimi nacionalno-konservativnimi toni. To vsaj za staro gardo ni nikakršen problem, saj so vsi njeni predstavniki globoko v duši konservativci, če ne celo reakcionarji (da uporabimo njim domač izraz), in se z oblačenjem raznih gradov v rožnato barvo mučijo samo zaradi (naivne) zahodne javnosti. Načeloma pa so pripravljeni zagovarjati bodisi monogamijo bodisi poligamijo, glede na to pač, kaj prinese več koristi. Na zanje ključnih točkah, v gospodarstvu in v razumevanju preteklosti, ki je osnova njihove gospodarske dominacije, ostaja v tej izvedbi “žlahtnosti”, kot pri vseh poskusih prejšnjih inkarnacij, vse po starem.

Kaj sploh ostane malim?

Seveda ne bi bilo dobro, če bi nadaljnje uspevanje “projekta Šarec” v krogih edine prave alternative gledali kar križem rok. Doslej so bili v spopadanju z “novimi obrazi” precej neuspešni, kar morale ne dviguje. Toda zavedati se je treba, da koncesije na vrednostnem področju zlahka naletijo na plodna tla med desnosredinskimi volivci, ker so zlasti katoličani med njimi zelo obupani spričo splošnih trendov na “dekadentnem zahodu” in v nekoliko manjši meri pred domačim pragom. Ne zavedajo pa se, da je v slovenskem kontekstu spopad z drugima dvema komponentama prevladujoče politične usmeritve vsaj tako pomemben. Zato je tudi v gospodarskih vprašanjih vera v rešilno roko države marsikomu med njimi precej bližja kot recepti klasičnih liberalcev. Po eni strani omenjeno kliče po okrepitvi vrednostno konservativnega krila sedanje opozicije. V nekih boljših časih bi, tudi glede na to, da so predsedniške volitve pokazale, da je močna predvsem, če ne samo tam, zadevno vlogo samoumevno prevzela Nova Slovenija.

A nemara še bolj ključno je, da postane močnejše tisto krilo, ki je sedaj precej v ozadju in ki bo, ne da bi padlo v past zgodovinskih mitov vladajoče opcije, liberalno tako gospodarsko kot socialno. V tem primeru bi morda lahko nase vezalo dosedanje mlajše privržence na oblast aboniranih, ki so s prevladujočimi “starci” povezani s precej nenaravno vezjo prepričanja, da je ta postkomunistični mastodont še ohranil revolucionarnega duha in jih brani pred posesivnim kolektivizmom “klerikalcev”. Seveda je treba biti pri oceni možnosti za preboj realist. Po eni strani je na Slovaškem nekaj podobnega uspelo. Po drugi strani je večina mladcev kot branik liberalnih vrednot in obenem veleborca proti zdrsom podivjanega kapitalizma odkupila lik ljubljanskega župana, ki bi moral biti za liberalce pravzaprav strašilo. In to marsikaj pove.