A so Slovenci za “nekaj vmes”?

V mirnodobnih časih je katere koli volitve težko razglašati za usodne. Posebej, če je ponudba tako neizrazita kot tokrat. Gotovo pa se je moč strinjati, da bodo letošnje volitve najbolj pisane po tistih leta 1992. Morda utegnejo politični zemljevid podalpske republike celo res obarvati za toliko časa, kot jih je takratno glasovanje.

Staro in novo

Vrhu tega sta dogajanje že pred strelom iz štartne pištole prejšnji petek izrazito zaznamovala razvlečena kriza družbeno-gospodarskega modela, na katerega so Slovenci v glavnem prisegali doslej, in nerazumna procesija na magistrat. Če je prva povzročila potres vsaj šeste Richterjeve stopnje na tistem političnem polu, h kateremu so se slovenski volivci od leta 1990 večkrat zatekali, je druga človeka postavila pred neizbežno izbiro, ali se odloči za tak vzorec vedenja in za vse, kar ta pomeni, ali ga zavrne. V nekoliko bolj zaostreni obliki gre preprosto za izbiro med starim in novim. Pri tem dejstvo, da se je dal v celoti vpreči v voz starega, za ljubljanskega župana ni nujno minus.

Opozoriti je pač treba, da so se tukajšnji ljudje po letu 1990 v odločilnih trenutkih sicer z zmerno večino, a vendarle, raje odločali za staro. Namesto Pučnika so leta 1990 izbrali Kučana, namesto katere od novo nastalih strank leta 1992 prekrščene socialistične mladince pod vodstvom nekdanjega predsednika rajnke države (tu sicer ne moremo mimo pomembne vloge “nacionalističnega” kukavičjega jajca), leta 2002 pa namesto Barbare Brezigar dolgoletnega premierja. Desnosredinski preblisk leta 2004 ostaja za zdaj zgolj izjema, ki potrjuje pravilo. Seveda je, kot rečeno, kriza karte nekoliko premešala. Tudi zaradi tega se trenutno zdi, da je Kučan svojemu maziljencu z razkazovanjem nomenklaturnih mišic naredil medvedjo uslugo in v paniki ponovil napako izpred sedmih let. Z izrecno razglasitvijo Jankovića za “ljubljenega sina” in dediča starega je slednjemu namreč zaprl pot v sredino, kamor bi se z imidžem učinkovitega menedžerja morda lahko zavihtel, če bi ostalo zgolj pri neformalni podpori velikašev.

Na valovih antijanšizma

Toda pretirana povezanost s “starim” ne tepe le – očitno v vsakem primeru kmalu bivšega – župana. Morda se bo 4. decembra celo izkazalo, da jevsaj enakovredno Kučanovi, napako naredil Janez Janša. Vsak dan bolj jasno je, da je Grosupeljčan hudo podcenil zasičenost slovenske javnosti s svojo osebo. Res je, še zmeraj se lahko pohvali z najstabilnejšim bazenom volivcev, vendar je slednji že dolgo tako rekoč nespremenjen. Trenutno niti ni videti, kako bi se lahko sploh še kam širil, zlasti ker ostaja gospodar prestolnice nekako na stranskem tiru.

Po drugi strani je Virant ta  problem očitno dobro razumel in val antijanšizma spretno zajahal. Spričo tega ni pomembno, da pred slovenskimi volivci nastopa s programom, ki bi mu v normalnih okoliščinah lahko prinesel največ deset odstotkov glasov. Ni presenetljivo niti, da je tako rekoč v hipu zamrznil možnosti drugih strank desno od sredine, ki so se z antijanšizmom vsaj občasno poigravale. Od Žerjavovega govorjenja o kandidaturi za mandatarja je ostalo zgolj trepetanje za obstanek v državnem zboru. Večji paradoks je, če se bo tudi na volitvah izkazalo tisto, kar se trenutno samo nakazuje. Da je nekdanji minister za javno upravo s svojim nastopom zadal odločilni udarec preživetvenim možnostim Nove Slovenije. Popolno presenečenje omenjeno kljub vsemu ne bi bilo. Trdno jedro slovenske katoliške stranke se pač že predolgo greje s kuhanjem jeze na Janeza Janšo, da njeni privrženci svojega rešitelja ne bi v velikem številu prepoznali v trenutno najbolj vročem antijanšistu, liberalcu Virantu.

Pa še nekaj je. Uspeh relativno brezbarvne druščine okoli slednjega, bi Slovencem vlila zaupanje, da rez s preteklostjo ne bo prehud. Zato za zdaj marsikaj kaže, da se bodo na koncu odločili v nekoliko prilagojenem duhu svojih izbir iz let 1990, 1992 in 2002.

Foto: Wikipedia