Verjamem, da se zdi danes bistveno pomembneje, da je Francija postala svetovni prvak, kot pa, kdo bo vodil in kdo sestavljal novo slovensko vlado. A ker so časi, ko sem se delal, da o najpomembnejši postranski strani na svetu kaj vem, že kar oddaljeni in sem svoj najvišji nogometni hip pravzaprav doživel z golom Fabia Grossa nekega julijskega večera leta Gospodovega 2006, bom raje pisal o tej drugi, bistveno manj zanimivi temi.
Nihče nima večine
Kar se je na polju valjenja nove slovenske vlade zgodilo doslej, potrjuje v prvi vrsti tisto, kar je bilo tako rekoč iz letala jasno že na volilni večer, zelo vidno pa je postalo pri izbiranju predsednika Državnega zbora. Ne levo- ne desnosredinski blok sama nimata absolutne državnozborske večine, potrebne za ustoličenje mandatarja in pozneje vlade. Če seveda ne bosta paberkovala po političnih robovih. Ker je tako, lahko levosredinci v tem trenutku računajo na največ petinštirideset glasov in desnosredinci na največ štiriintrideset glasov (oziroma očitno na triintrideset, če bi bil mandatarski kandidat Janša). V obe številki sta všteta glasova manjšinskih predstavnikov.
“Pat” se da razrešiti na več načinov, brez že omenjenega paberkovanja po robovih na štiri. Najlažja pot bi bila, če bi se disidentski glas poslanke Nove Slovenije Ljudmile Novak preprosto pretočil k mandatarskemu kandidatu leve sredine. A bi se potem nekdanja predsednica krščanskih demokratov v zgodovinski perspektivi znašla sumljivo blizu nekemu drugemu nekdanjemu krščanskemu demokratu Cirilu Pucku, ki je za nameček v svojem nedavnem intervjuju navijal za veliko koalicijo. Kaj drugega mu pravzaprav niti ne preostane, če skuša javnost prepričati, da je tistega januarja 1997 glasoval za sredino in sodelovanje, ne za ohranitev že tako vladajočih na oblasti. Zato verjamem, da si Novakova takšnega statusa ne želi.
Dilema Nove Slovenije
Druga možnost je, da levosredinski kvintet v resnici okrepi Nova Slovenija kot celota. Kar si verjetno najbolj želi izrazito protijanševska manjšina v vodstvu stranke. Pragmatična večina vodstva seveda Janše prav tako nič kaj ne ljubi, vendar se zaveda ali se je vsaj doslej zavedala najmanj dveh pasti vstopa v koalicijo pod levo taktirko. Jasno jim je prvič, da si večina strankinih podpornikov na terenu ne glede na odnos do prvaka SDS želi vlade z večinsko desno komponento, kar med vrsticami priznava tudi Novakova. Vlade z levosredinskim peterčkom tej večini ne bo moč prodati kot take. Kar bo na naslednjih volitvah skoraj gotovo prineslo minus pred volilni rezultat. Drugič pa se vsakdo s povprečnim znanjem matematike zaveda, da si krščanski demokrati na volitvah niso priborili dovolj močnega izhodišča za miren vstop v španovijo z večinsko drugačnim predznakom. Razmerje triinštirideset proti sedem samo po sebi govori svoj jezik. Seveda bi se bilo moč sklicevati na razliko med bolj levo in sredinsko komponento v koalicijskem kvintetu, toda nobenega poroštva ni, da ne bo slednji enako, kot je zdaj strumno antemurale status quo (obrambni zid statusa quo) v obrambi pred Janšo, deloval kot monolit, ko bo treba preglasovati krščanske demokrate. Ostaja tudi možnost vpoklica Levice v ta namen vedno, kadar bi bilo nujno potrebno. Seveda na drugi strani ne smemo pozabiti, da je, kot sem že nekoč zapisal, Toninovo mesto predsednika Državnega zbora domala vezano na levosredinsko koalicijo in ob drugačni navezi skoraj gotovo “zapade”. Kar zna pri Novi Sloveniji vseeno odgnati kak pomislek, ko bo danes precejala Šarčevo ponudbo.
Peterček pa se sooča še z neko bolj temeljno težavo. Je naveza, v kateri prevladujejo poraženci. Najprej mu verodostojnost močno zbije dejstvo, da mora, če naj bo sploh konkurenčen, računati na podporo vseh treh dosedanjih vladnih strank, ki so kot celota dobile izrazito nezaupnico volivcev, glavna vladna stranka SMC in najmočnejši koalicijski partner Desus pa sta posamično največja poraženca volitev. Tudi Šarčeva lista in socialni demokrati so, kot smo že večkrat zapisali, dobili bistveno manj od optimističnih pričakovanj.
Dve možnosti
Ob upoštevanju teh okoliščin bi bilo pravzaprav najbolj smiselno razmišljanje v dveh smereh. Prva je velika in široka koalicija onkraj blokovskih meja, druga so predčasne volitve. Kar se slednjih tiče, je bilo večkrat in z različnih strani izraženo mnenje, da ne bi bistveno spremenile slike in ne bi presekale gordijskega vozla, s katerim imamo opraviti sedaj. Temu se s pridržkom pridružujem. Ni namreč nemogoče, da ne bi na ponovljenih volitvah desna sredina skupaj s Slovensko nacionalno stranko, ki kot koalicijski partner kajpak v nobenem primeru ne pride v poštev, že zaradi zgodovine ne, dosegla dovolj sedežev, da peterček niti z Levico ne bi imel parlamentarne večine. A na poti do tega izida je nekaj velikih “čejev”. Najprej bi verjetno vsaj eden udov peterice moral ostati pod parlamentarnim pragom, čemur je trenutno bržkone najbližji Desus. Nato bi pričakovani plus SDS moral priti še od kod drugod, ne le od volivcev, ki so na junijskih volitvah glasovali za Novo Slovenijo, SLS ali katero drugo stranko na desni. Tretji pogoj bi bil, da bi se v parlament uvrstila še tretja desnosredinska grupacija, recimo naveza SLS in dosedanje Združene desnice. Kar ni čisto izključeno. A ker, kot rečeno, desna sredina ne more koalirati z Jelinčičem (posebej, če od leve sredine pričakuje, da ne bo koalirala z Levico, pa tudi iz številnih drugih razlogov) in ker sam menim, da se bo SNS na novih volitvah okrepila, bi morala biti koalicija tudi po ponovljenih volitvah “mešana”. V najslabšem primeru bi se lahko celo zgodilo, da bi se poenotil “sredinski trojček” in dosegel relativno večino, čeprav ne verjamem, da bi lahko ta trojka v tem trenutku ali v naslednjih nekaj mesecih dobila posamično več glasov od Janševih.
(Razumnejša) alternativa predčasnim volitvam je torej velika koalicija. Slednje seveda v nobenem primeru ne more biti brez SDS. Če bi kdo kot “veliko koalicijo” prodajal kaj drugega, mu ne gre nasedati. Po drugi strani bi se spodobilo in bilo pravično, da bi tokrat dobili res uravnoteženo vladno navezo, v kateri se noben blok ne bi počutil ogroženega in ne bi bil podvržen “shujševalni kuri”, kot se je zaradi udeležbe v podobnih koalicijah v devetdesetih letih zgodilo krščanskim demokratom in Slovenski ljudski stranki. Formula bi morala biti torej taka, da bi desnosredinski in levosredinski pol v vladi imela približno enako poslancev, česar z manj kot štirimi strankami niti približno ni moč doseči.
Vprašanje P
Vprašanje, ki pri oblikovanju takšne koalicije ne sme biti tabu, je vprašanje predsednika vlade. Kot sem že večkrat zapisal, je za stranko in za politično higieno v Sloveniji veliko pomembneje, da SDS vstopi v naslednjo vlado, kot pa to, da je Janez Janša premier. Seveda bi bilo upravičeno pričakovati, da šef velike koalicije prihaja iz posamično daleč največje stranke; v skrajni sili bi to lahko bil še kak “tehnokrat”, blizu desni sredini. Ne mislim pa, kot je nedavno zapisal Luka Lisjak Gabrijelčič, da bi se vladne skrivalnice razrešile takoj, ko bi Janša odstopil od premierske kandidature. Tudi sem prepričan, da bi morala možnost, da je pripravljena podpreti sodelovanje SDS v vladi, če se Janša odpove premierstvu, nakazati druga stran. Adut alternativnega mandatarskega kandidata je poleg prepričljive relativne večine in morda še šibke demokratične verodostojnosti koalicije, v kateri bi moral biti celoten dosedanji, na volitvah odslovljeni vladni trojček, preveč pomemben, da bi ga SDS vrgla na mizo, v odgovor pa bi dobila floskulo, da “v srcu ne misli dobro”.
V nobenem primeru kajpak ni pričakovati, da bi Šarčevih pet na veliko koalicijo z udeležbo SDS pristalo že v prvem krogu. Prevečkrat so pač (sicer po nepotrebnem) ponovili, da z demokrati ne bodo sodelovali. Svoj obraz bodo laže rešili, če se za široko vladno navezo ogrejejo tik pred zdajci, ko bodo nove volitve čisto zares trkale na vrata. Tedaj bo laže reči, bolje pakt s hudičem kot novi trije milijoni za volitve (kar je argument, ki pri Slovencih običajno pade na plodna tla). Tudi zagotavljanje, da gre vsem skupaj samo za reševanje nagrmadenih notranjih in zunanjih izzivov in za obvezni narodov blagor, bo v takih okoliščinah zvenelo prepričljiveje.
