Zvezda smučarskih skokov iz povojnega obdobja

Začelo se je v Mojstrani. Leta 1924 rojeni Janez Polda je v začetku 30-tih let odšel v šolo. Njegova učiteljica je bila Rabičeva Minca Zupan, kasneje poročena Eberle. Navdušena smučarska tekačica mu je kupila smuči in s tem v veliki meri oblikovala njegovo življenjsko usodo. Enajstletni fantič se je v nadaljevanju udeležil planiške skakalne šole in takoj pokazal velik talent. 

Mladega fantiča so poslali na državno prvenstvo v smučarskih skokih na Jahorino. Tu je skakal veliko bolje kot vsi preostali tekmovalci in postal državni prvak. 

Vojna je v nadaljevanju zavrla njegovo tekmovalno kariero, a so povojna leta pomenila njen nov razcvet. Postal je serijski državni prvak. Leta 1949 je v Planici skočil 86 metrov in to je bil slovenski državni rekord na veliki skakalnici naslednjih 15 let. 

V tistih časih so skoki potekali vizualno nekoliko drugače kot danes. Na zaletno smučino si prišel s strani. Smučino si v nadaljevanju moral šele ujeti, med vožnjo navzdol pa si roke držal med nogami. Tista prava razlika je prišla na odskočni mizi. Tekmovalec je ob odrivu stegnil roke naprej in jih vse faze leta držal pred seboj. Janez Polda nikoli ni bil mnenja, da je to najboljša tehnika skakanja. Njegovo mnenje je bilo, da je potrebno držati roke ob telesu, saj »noben tč nima perutnic naprej«. Pravilna odločitev, ki se je v naslednjih letih uveljavila po vsem svetu. 

Janez Polda je v prvih letih po vojni postal športna legenda. Ena izmed prvih, ki je bila splošno znana po vsej bivši državi. Udeležil se je kar trojih olimpijskih iger. Tistih leta 1948 v Sankt Moritzu, leta 1952 v Oslu in leta 1956 v Cortini d’Ampezzo. Do medalje je bilo vedno še precej daleč, a igre so mu dale življenje svetovljana, ki je prihajal iz majhne gorenjske vasice izpod gora. 

Janez Polda je bil najboljši na res velikih skakalnicah, ki so v naslednjih desetletjih dobile ime letalnice. Leta 1948 je na Tednu smuških poletov na Stari Bloudkovi velikanki v Planici skočil tedaj neverjetnih 120 metrov. Omenjena daljava bi bila svetovni rekord, a je imel smolo, da je ob pristanku podrsal. 

Seveda se je udeleževal tudi tekem »Štirih skakalnic«, ki vsako leto preko novega leta potekajo v Avstriji in Nemčiji. Tu je dosegel svoje največje uspehe. Leta 1953 je bil osmi in deseti v Innsbrucku in Bischofshofnu, v letu 1956 pa peti v Innsbrucku. 

Sredina petdesetih let je pomenila zaključek njegove skakalne kariere. Vendar pa ne tudi njegovega sodelovanja pri skokih. Še vse naslednje desetletje je bil ves čas aktiven pri Planiških prireditvah. Po vsej nekdanji državi je poosebljal športnega duha. Toliko, da je leta 1960 ob proslavi Dneva mladosti v Beogradu izročil Titu štafeto. Z današnjega vidika je ta prireditev bila nekoliko bizarna, a v tistih časih je to bila velika čast. 

Janez Polda se je preživljal kot gozdar in lovski čuvaj. Leta 1964 je hudo zbolel in umrl. Tudi v svojih zadnjih dnevih je pokazal trden in pogumen značaj. Namesto da bi obupal in samo čakal na neizogibno dejstvo, je 20. marca 1964 sam končal dolgo športno zgodbo.