Vse bolj se v slovenski družbi zaostruje večni problem nedorečene polpreteklosti. V zadnjem letu sem slišal kar nekaj komentarjev zaskrbljenosti nad stanjem duha v državi, ki naj bi »spominjal na čas tik pred državljansko vojno« ali naj bi se stopnjeval v smeri novega konflikta. Nekaj prireditev na to temo je dvignilo precej prahu ter pripomoglo k okrepitvi takšnega vzdušja, razne izjave za javnost pa so še dodatno vzpodbudile slabo voljo. Sicer mislim, da je ocena o obetajoči se ponovni vojni (zaenkrat) nekoliko pretirana, a kljub temu nikakor ne kaže takšnih kazalcev kar tako zanemarjati in se delati, kot da je vse vredu.
Izhajam iz okolja, ker so stvari v tem smislu precej črno-bele in tudi sam nisem naklonjen mešetarjenju z načeli. Toda za trenutek si želim privoščiti refleksijo, ki bi mi omogočala razumeti družbo, kakršna trenutno je. Ne bom si nadeval umetnih ogrinjal objektivnosti, ker menim, da objektivnost ne obstaja. Samo izhajajoč iz subjektivnosti lastnega položaja, ki je resničen, lahko človek po svojih najboljših močeh poskusi razumeti svet v katerem živi. Ne more pa tega storiti iz nekega položaja »objektivnosti«, ki ga ni, ker objektivnost si vsakdo umetno določa sam, tako da ekstrapolira lastni položaj s subjektivnimi pogledi drugih, za katere meni, da so verodostojni. Prav tako ni nujno objektiven tisti, ki v zgodbo ni vpleten. Nevpletenost je še ena specifična oblika subjektivnosti, ki na stvar gleda iz enega izmed položajev »zunanjosti«.
Resnico je potrebno nenehno iskati, ne ker bi bila le ta spreminjajoča se ali dinamična, temveč zato, ker je izmuzljiva. Resnica je prisotna v manjših odmerkih tudi tam, kjer običajno mislimo, da je ni. Še v najbolj krutih in zločinskih ideologijah, kar si jih lahko pedstavljamo, vedno obstaja majhen odmerek resnice, ki nagovarja tiste, ki vanjo verjamejo. Ker vsaka ideologija nastane kot reakcija na konkreten družbeni problem ter obljublja rešitev zanj, čeprav v svoji grobosti, enostavnosti in zgrešenosti upošteva le en vidik resničnosti ter zanemarja ostalih devetindevetdeset. A tisti odstotek resnice je še vedno tam, v nebo vpijoč, nagovarjajoč in privlačen. Često se tudi zgodi, da se v posodah, kjer običajno hranimo le najčistejši destilat resnice, nemalokdaj znajde kaplja ali pljunek zmote, ki pohujšuje nasprotnike in služi kot očitek.
Resnica, če obstaja, mora biti ena sama, enolična in določljiva. A kaj, ko poleg čiste zgodovinske resnice obstajajo tudi osebne zgodbe, prepletene, kompleksne. Obstajajo posledice napačno ocenjenih zgodovinskih razmer, odločitve za »manjše zlo«, odločitve za svobodo ki je potem ni bilo, za zvestobo. Obstaja bolečina razdeljenih družin, pomorjenih nedolžnih ljudi, begunstva. Obstaja mnogo ran, izrečenih laži, prevar. Obstajajo tudi tisti, ki se danes na račun konflikta okoriščajo ter manipulirajo. In če vsej kompleksnosti, ki jo brez dvoma izkazujejo politične razmere v tedanjem času prištejemo še vse ostale prej navedene dejavnike, se resnica hitro izmuzne tistemu, ki bi jo rad določil na hitro. Zato ima vsakdo razloge, da omili retoriko ter poskuša najti prvine resnice v govoru nasprotnika. Tudi, če jih je zanemarljivo malo in če se zdi ta nepošten ali nevreden zaupanja. Ne zato, da bi bili bolj prijazni in bolj privlačni za politično sredino ali za neopredeljene na volitvah, temveč zato, da bi pokazali, da nam je bolj mar za resnico kot pa za osebno zadoščenje.
Ob vsem povedanem izhajam iz lastne subjektivnosti, ki je resnična, tako kot sem resničen jaz, ki te stavke zlagam skupaj. Verjamem, da so imeli v tej tragediji vendarle eni vsaj malo bolj prav kot drugi, da je resnico potrebno iskati in tudi povedati, da je zločin zločin, da se z vrednotami in načeli ne popušča. Ne delam si utvar, da bo lahko do sprave prišlo s trgovanjem, z izvajanjem teze o dveh resnicah ali pa celo preko pozabe. Potrebno je zadostiti pravičnosti, in ta je v tem, da se nedolžne očisti ter krive obsodi. Ker pa si v tem trenutku tega ne morem predstavljati, želim le, da bi v retoriki znižali prestavo, se ozrli na belo-modro-rdečo zastavo, katero krasijo tri zlate zvezde, Triglav in slovenske reke, ter razumeli, da nam je dano skupaj živeti na tej zemlji.
