Ena od ključnih značilnost življenja v današnji slovenski državi je, da živimo sredi travmiranega okolja in med travmiranimi ljudmi. Tega problema se pravzaprav vse do danes še nismo v celoti zavedli. Lotili so se ga nekateri psihologi v preteklosti, ko so na primer ugotavljali, da smo družba brez očetov, da se utapljamo v alkoholu, da smo bolestno zavistni sosedom in da smo narod z visoko samomorilnostjo. Toda teh simptomov nikoli niso povezali v enotno podobo. Zlasti niso upoštevali, da bo velika večina travm ostala neizgovorjenih, zamolčanih, lažno prikazanih in prikritih.
Kako se torej kaže travmiranost naše družbe? Saj vendar navzven delujemo kot vsi drugi ljudje, umišljamo si, da smo del Evrope in da komuniciramo z vsemi in na vse strani. Kje so torej razlike? Za primer vzemimo življenje v družini, kjer oče pije in pretepa, toda nihče o tem ne govori. Vsi družinski člani navzven delujejo normalno, hodijo v šolo, službo, se igrajo in recimo celo smučajo. Da bi vedenje očeta pred ljudmi prikazali kot normalno, si sčasoma začnejo izmišljati vse mogoče izgovore, hkrati pa jih je tega vedenja sram. Tisto, kar v resnici doživljajo kot nepredvidljiv strah (ker oče izbruhne brez napovedi in je takrat brez kontrole), nemoč (ker očeta pač ne morejo zaustaviti niti spremeniti), ponižanje (ker oče krivi njih za svoje vedenje) in sram (ker očeta ni niti malo sram, da trpinči šibkejše od sebe, in svoj občutek za sram duši z alkoholom), si morajo v razmišljanju in spominjanju razložiti s povsem neustreznimi izrazi in obrambnimi miselnimi strategijami. Taka strategija je na primer minimaliziranje očetovih dejanj (»res je pil in bentil, ampak v srcu je bil zelo mehak človek«) in posledic teh dejanj (»saj je res pognal skoraj ves denar, ampak meni je nekoč kupil novo kolo, no, hotel mi ga je kupiti, pa jih niso imeli več«). Še ena strategija je odmišljanje, kar pomeni, da se v doživljanju in spominjanju človek ogiba vsake misli, ki bi ga peljala do občutij, podob in spominov povezanih z mučnimi preteklimi dogodki. Tako načrtno ogibanje sčasoma postane povsem spontano in nenamerno. Toda poleg teh osnovnih strategij očetovo vedenje pušča globoke posledice tudi tam, kjer jih sprva ne bi pričakovali, to je v otroški samopodobi in podobi soljudi ter sveta. Samopodoba otrok iz alkoholnih družin je izrazito nizka, ti otroci ne verjamejo vase, se imajo za čudne, osramočene in nevredne. Ljudi okoli sebe dojemajo kot hladne in nevredne zaupanja, svet pa je zanje prostor, kjer si vesel že, če preživiš. K temu se konec koncev pridruži še najgloblja posledica življenja v travmirani družini: otroci te družine, ker so ves čas pozorni na očetovo vedenje, se ukvarjajo s tem, kaj so sami prispevali k temu, skrbijo ali pa se jezijo drug na drugega, v resnici ne živijo svojega otroškega življenja, ampak rešujejo potrebe in probleme odraslih.
Prenesimo zdaj to sliko na našo celotno družbo, kjer ne samo, da nikoli ni manjkalo alkohola in nasilja, ampak je spričo zahtevnih okoliščin pred več kot sedemdesetimi leti ta družba odreagirala tako, da je povzročila nasilje sama sebi, ga nato prikrila in se delala, kot da je to nenapisano pravilo vodenja zadev med ljudmi. Malo pobiješ, pokradeš, zmanipuliraš, in nato gradiš pot v lepšo prihodnost. Lahko bi rekli, da živimo v zelo travmirani družbi, ki se je leta in leta ukvarjala s tem, da je gledala proč od lastnih problemov in postala v tem pravi mojster, seveda v lastno škodo in pogubo. Ta družba je komaj zdaj prisiljena sprejeti dejstvo, da je obtežena z nepreštevno množico nepoimenovanih in neizžalovanih umorov, posilstev, šikaniranja, ki jih kot družba zaradi kasnejše zlorabe oblasti ni mogla niti lastniniti, niti izgovoriti, kaj šele odpustiti in iti naprej.
V zadnjih desetletjih se je pogled na tragične dogodke, torej naravne nesreče, množične smrti, vojne in genocid ter na to, kako ti zaznamujejo posameznike, družine in cele generacije ter populacije, zelo spremenil. Namesto čudnih in celo čudaških abstraktnih pojmov, s katerimi so doslej poskušali zajeti bistvo družbe in zgodovine, kot so razredni boj, kapitalizem, libido, ekonomija, ideologija in podobno, se je postopoma poudarek preselil na to, kaj ljudje doživljajo oziroma kakšne izkušnje imajo, kako zmorejo o teh izkušnjah govoriti in se prek tega povezati s soljudmi in kako jim pretekle izkušnje narekujejo reagiranje v sedanjosti. Pravzaprav je zanimivo, da se pred petdesetimi leti to ni zdelo nikomur pomembno, kot da ljudje reagiramo bodisi na podlagi enostavnih nagonov bodisi glede na to, na kaj ti nagoni trčijo v svojem neposrednem okolju tukaj in zdaj. Nasploh je bil pogled na človeka že od začetka prejšnjega stoletja zelo negativen in pesimističen. Najbrž je imelo to zelo tesno zvezo s tem, kakšne izkušnje so imeli ljudje tistega časa, koliko vojn, pomorov, goljufanja, prevar in izkoriščanja so pretrpeli, toda ta povsem enostavna zveza med njihovimi izkušnjami in njihovim pogledom na svet in človeka je ostala bolj ali manj neopažena. Negativni pogled na človeka je tisti čas doživel neverjetna povzdigovanja in ubesedenja, včasih pretresljivo iskrena in umetniška, včasih sterilno spekulativna in izkrivljena. Toda resnica je zelo enostavna: kadar si utrujen, imaš pač črne misli, vse se ti zdi težje, bolj nemogoče, naslednji delovni dan pa bi sploh najraje ostal doma in ga preživel v postelji. Telo prek čustev vpliva na to, kako razmišljamo, ne narekuje nam sicer same vsebine misli, narekuje pa njihov ton, usmerjenost, moč, sposobnost povezovanja, ustvarjalnost.
In kako razmišljaš, kadar si travmiran in se tega ne zavedaš? Ena možnost je, da ves čas govoriš o svoji travmi, le da se tega ne zavedaš, ker nimaš pravih besed. Druga je, da govoriš o vsem mogočem, samo o tem, kar te boli, kar ti je težko, o tem niti besede, ker se travmatičnim čustvom izogibaš. Tretja je, da sploh ne govoriš. V vseh treh primerih je življenje s tabo naporno in težko. Tvoje misli so črno-bele, svet je ali ogrožujoč ali idealen, razmišljanje izključujoče (ali eni ali drugo, nikoli oboje), reagiranje pretirano in vedno dolgoročno neučinkovito, sodelovanje z ljudmi izključeno. Zlasti pa nikoli ne govoriš o sebi in svojih izkušnjah, niti o svojem doživljanju, ker imaš do njega zelo omejen dostop. Z drugimi besedami, tvoji spomini bi bili še najbolj podobni povojnim partizanskim zgodbicam, kjer je vse presenetljivo enostavno in dvodimenzionalno. Problem ni v tem, da bi hotel s takim pripovedovanjem skriti resnico, ampak da imaš popolnoma okrnjeno doživljanje. Hotel si povedati resnico, kolikor zmoreš, in kljub temu je prišla ven taka revščina.
Poglejmo, kaj bi to pomenilo za našo sedanjo situacijo v Sloveniji. Te dni nas je presenetilo, da nekateri mladi ljudje, ki se deklarirajo za levico, pri nas razmišljajo z izrazi, ki so stari vsaj sto let, ampak očitno njim pomagajo razumeti njihov položaj v svetu. Te izraze zdaj ponujajo svojim sodržavljanom, da bi si morda tudi oni pomagali z njimi in uvideli globlje bistvo svojega življenja v družbi. Kakšne izkušnje stojijo za temi izrazi? Jasno, da ne izkušnje prejšnjega nedemokratičnega režima. Izkušnje tranzicijskega kapitalizma? Gotovo, toda omejene na slovensko situacijo. Ti ljudje torej niso izkusili niti kapitalizma v kaki drugi evropski državi niti socializma izpred dobrih dvajset let, ampak kljub temu govorijo, kot da vedo, kako je z njima, kaj vse prinaša dobrega socializem in podobno. Kot da je socializem nekakšna tiskarska forma, ki jo samo odtiskuješ na zemljevid sveta, ne glede na ljudi, tradicijo, kulturo, vero in njihove izkušnje. No, to je na srečo samo vsebina njihovih misli. Nas zdaj zanima, kaj te misli in izrazi sporočajo po svojem tonu in čustvih. Kakšno resnično izkustvo stoji za njimi? Kaj je resnica teh izrazov? In kakšno je resnično življenje teh mladih ljudi, kajti povsem možno je, da tudi oni ne živijo svojega življenja in se ne ukvarjajo s problemi, ki so res njihovi in jih rešujejo njihovi vrstniki po svetu? Najprej je to jeza, kar spoznamo po tem, da smo, takoj ko slišimo te izraze, to abstraktno zaverovanost v njihovo moč, te globalistične pavšalizme, tudi sami jezni. Se pravi, kdor danes pri nas govori o socializmu in podobnih pogruntavščinah prejšnjega stoletja, je jezen. Včasih zelo jezen, ne da bi se tega zavedal, zato to jezo v toliko večji meri čutimo vsi drugi. Poskusimo zdaj to jezo z hip zadržati zase in začutiti mlade ljudi, ki tako govorijo in razmišljajo. Če bi na primer sam tako razmišljal, potem lahko po toliko letih odraslega življenja mirno rečem, da bi bil gotovo poleg jeze tudi nemočen, frustriran in zelo izgubljen, v jedru malce prazen in sam. In se zelo, zelo verjetno tega ne bi zavedal še vrsto let, niti ne bi želel, da mi kdo odpira oči glede tega, v kako slabi koži sem, ker bi me to povsem spodneslo. Tisto, kar mora torej razumeti in sprejeti vsak, še preden se spravi s cinizmom ali jezo nad te izraze in te ljudi, še posebej če je s pomladne strani, je, da so to izrazi nemoči in izgubljenosti, ki se lovijo za pojmovne bilke, ki obljubljajo moč, spremembo, kontrolo ter hitro razrešitev. Pomladna stran je bila, razumljivo, zaradi svoje obremenjenosti s krivico preteklega režima do teh izrazov vzvišena, besna in reaktivna. Toda pred temi izrazi, pred temi mladimi ljudmi, je dolga pot, preden bodo našli boljše izraze in na tej poti bodo potrebovali iskrene sogovornike. Ni vsaka jeza manipulativna in potuhnjena, marsikatero je mogoče slišati, razumeti, sprejeti in tedaj se bo spremenila sama od sebe. Zlasti pa ima današnja jeza mlade generacije pri nas zelo globoke in travmatične korenine, ki segajo v našo domačo zgodovino, pa tudi v našo soseščino, kjer se je vojna travma komaj dobro končala. Ne govorijo vsi mladi Evrope tega jezika. In tudi ne bodo vsi mladi govorili ta jezik enako dolgo. Ti mladi ljudje niso postali izgubljeni samo zaradi sedanje krize niti samo zaradi take ali drugačne politike, niti se niso izgubili zaradi tega, ker so se oprijeli stoletje starih in čudaških izrazov in ne kakih drugih, ki bi nam bili ljubši. Vsekakor pa jih bomo lahko lažje poslušali in sprejeli kot del naše sedanje družbe, če bomo izza izrazov videli njihovo realno stisko in če se teh izrazov zaradi lastne travmiranosti ne bomo ustrašili.
Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.
Foto: Flickr
