Zgodovinska Kučanova zmaga

SDS je drugič zaporedoma izgubila volitve sekundo pred koncem. Njen izid je vrhu tega bistveno slabši kot pred tremi leti. Dvomim, da so v stranki že uspeli dojeti vse razsežnosti svoje katastrofe. Kaj je šlo narobe?

Referendum o Janši

V zadnjem članku pred volitvami sem pisal o tem, da bodo imele volitve plebiscitarne razsežnosti. Pri tem sem pričakoval, da bodo imeli volivci pred očmi predvsem tip demokracije, kakršnega je Sloveniji ob začetku kampanje ponudil Milan Kučan s svojo četico svetih stark in starcev. A se omenjeno ni zgodilo. Dvoboj dveh glavnih konkurentov za zmago je namreč ob vstopu Gregorja Viranta v volilno tekmo stopil v ozadje. Javnost se je prve tedne po procesiji na magistrat ukvarjala tako rekoč samo z lepim Janševim ministrom, najprej z njegovim vzponom in nato z njegovim padcem. Ko se je končno pomaknil v drugo vrsto, na sceni ni bilo več dveh mandatarskih kandidatov. Na njej je bil samo še Janez Janša.

Zato so se volitve v zadnjih dveh tednih sprevrgle v nič več in nič manj kot referendum o njem. Vse se je vrtelo okrog tega, s kakšno večino bo zmagal in s kom bo sestavil koalicijo. Ampak pravzaprav si ne bi smeli delati utvar, da lahko Janša tak referendum v Sloveniji dobi. Ko je do njega enkrat prišlo, so zbledela vsa spraševanja o njegovem tekmecu. Janković je bil pri vsej zadevi v bistvu statist. Na njegovem mestu bi bil enako uspešen Jože iz Žetal. Žal, so se tega še najmanj zavedali prav v SDS. In kot nosi Lojze Peterle levji delež odgovornosti za slavno predsedovanje Danila Türka, ki bo zdaj brez moralnega mačka in brez globokoumnega modrovanja, kakršnega je zmožen le on, lahko mandat podelil relativnemu zmagovalcu, je Janez Janša precej odgovoren za mandatarstvo Zorana Jankovića. Skoraj si ne predstavljam, da bi lahko brez Grosupeljčana kdaj prišlo do njega.

Kučanov triumf

Po drugi strani Slovenci z izbiro novega premierja ostajajo zvesti tradicionalnemu strahu pred spremembami in rezi. V tem smislu je današnji izid ponovitev tistega iz leta 1992, ko so prav tako glasovali za podaljšanje starega stanja v nedogled in za vsako ceno. Nič čudnega, če je pravi zmagovalec včerajšnjega večera Milan Kučan, ki je s svojim modrim vodstvom svoj krožek stark in starcev obdržal pri koritu in v odločilnem spopadu do kolen potolkel svojega najljubšega nasprotnika, predstavnika drugačne Slovenije, kot je tista v starčevskih glavah Kučanovih prijateljev. Ni kaj, to je bil dan Stare Slovenije. In Janković bo brez dvoma njeno hvaležno in bolj ali manj slepo orodje.

Spremembe na desni?

Prihodnost demokratov in celo desne sredine, kot jo poznamo danes, je v takih razmerah negotova. Janševe dobe je po mojem v precejšnji meri konec. Današnji izid, pa tudi dogajanje med kampanjo sta pokazala, da je preprosto postrgal dno. Seveda bi njegov takojšen odstop prinesel razsulo, a če se SDS dolgoročno še namerava boriti za vlogo prve violine na desni in v Sloveniji, bo v kratkem času potrebno razmisliti o menjavi na vrhu. Če bi se ta vsaj na kak način zgodila že pred volitvami, bi bil rezultat bržčas drugačen.

Zdaj demokratom še gre na roko dejstvo, da jih nobena od obstoječih strank trenutno ne more zamenjati. Nova Slovenija se je preozko (a taktično pravilno) usmerila zgolj v ugajanje jedrnim volivcem, zaradi česar si njenega prodora v sredino za zdaj ni moč zamisliti. Žerjavova SLS je sicer naredila prve korake proč od kmečkega sindikata, toda njena težava je ravno nasprotna kot težava Nove Slovenije: naenkrat bi bila rada všeč vsem. Virantova lista je nastala kot projekt za ene volitve in bo njene možnosti za širitev dodatno zmanjšal verjetni vstop v Jankovićevo vlado. Vse našteto je danes še voda na mlin SDS, toda potrpljenje volivcev ni neskončno. Dva poraza v sodnikovem dodatku ga lahko precej načneta.