Ženska logika

mozganiObčasno, a v resnici vedno manjkrat, lahko v zadnjem času slišimo, kako se kakšen moški pritožuje, da sploh ne razume žensk in njihove »ženske logike«. Moškega zmede npr. taka stvar: ko se je prijateljici opravičil, ker ga je prej neprestano obtoževala, »da se ji nikoli ne opraviči«, se ta sedaj po opravičilu izgovori: »Ja, seveda, najlažje se je opravičiti!« Predpostavka tega moškega je, da so moški logični, ženske pa nelogične.

Ne obstaja niti moška niti ženska logika. Ampak je zaključevanje tisto, ki je lahko logično pravilno ali logično napačno, brez obzira na spol osebe, ki razmišlja in dela logične zaključke.

Človeški možgani so neka vrsta organskega računalnika, ki ne more, da ne bi ves čas obravnaval na tisoče različnih informacij. Ko se otrok rodi, lahko ocenjujemo njegove možgane kot neke vrste »polproizvod«, ki se bo razvijal v skladu z vrstami dražljajev, ki jim je izpostavljen. Zato je ena od pomembnih nalog vsakega starša, da spodbuja in draži otroka, da bi otrok razvil sposobnosti mišljenja in logičnega sklepanja.

Otrokova pravica, da misli s svojo glavo, je lahko včasih v nasprotju z zahtevami in željami staršev in drugih pripadnikov družbe. Tipičen način je psihološka »prepoved mišljenja«, prisotna v določenih družinah in skupinah. V našem primeru pa govorimo, da določene družbe in kulture napačno mislijo, da so moški inteligentnejši od žensk, zato dečke v takih kulturah spodbujajo k razmišljanju, medtem ko se ista sposobnost mišljenja pri deklicah v teh kulturah podcenjuje.

Obstaja več načinov, kako se otroku ženskega ali moškega spola sporoča in usmerja »prepoved mišljenja«, a glavni način je, da se otroka označuje z nalepkami, kako je neumen, trdobučen, butast, zmeden itd. Otrok je v procesu razvoja in nima izgrajene slike o sebi, zaradi česar je nagnjen, da začenja verjeti, da je res neumen. Lahko preneha misliti ali začne sumiti v pravilnost in v vrednost svojih misli in logičnih sklepanj. Namesto da bi razmišljal, on lahko samo čuti.

Včasih otroci prenehajo misliti z namenom, da bi se izognili konfliktom s pomembnimi drugimi osebami. Ko otrok pri sebi opazi, da razmišlja drugače kot razmišlja zanj pomembna oseba, se boji, da se bo pomembna oseba počutila prizadeto, užaljeno in ga bo zaradi tega zavrgla, ignorirala. Zato otrok neha razmišljati, da bi ostal sprejet s strani pomembne osebe. Razlog za užaljenost drugih je v njihovi zablodi, da kadar sogovornik ne misli isto kot on, da jim on tedaj sporoča, da je pameten in da ste ostali neumni. Zato na vsako razliko v mišljenju tak otrok reagira tako, kot da je to največja neizgovorjena žalitev drugega. A ker je otroku najpomembnejše, da je sprejet, tako on postopno preneha razmišljati s svojo glavo, da bi se izognil temu, da razmišlja drugače kot njemu pomembna oseba ali družba.

Če se vrnemo k ženskam v kulturah, ki jo zatirajo: ker možgani ne morejo prenehati obdelovati velike količine informacij, ko neka ženska opusti zavestno razmišljanje, se tako njen proces razmišljanja preseli na podzavestni nivo. Pri deklicah, ki jim je »prepovedano« razmišljati, tako nastaja močna »ženska intuicija«. Ne obstaja niti ženska niti moška intuicija. Obstaja samo intuicija, ki je nezaveden proces razmišljanja. Tega procesa razmišljanja se oseba ne zaveda, zaveda pa se rezultata.

Eden od najboljših načinov, da otroke učimo razmišljati, je ta, da na glas razmišljamo. Tako s koraki otroka vodimo do logično pravilnih zaključkov, otroci pa razumejo, kakšne korake morajo narediti, da pridejo do logično pravilnih zaključkov.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.