“Krepostna si, vsa vredna ti,
da krona venča te kraljeva.”
Simon Gregorčič (1844–1906), Domovina
Simon Gregorčič, ki je bil v času svojega življenja izredno priljubljen pesnik, sam pa skoraj celo življenje otožen in morda nesrečen, je svoji domovini pripisal najvišjo vrlino, krepost. Če bi živel danes, bi se njegova stiha morda glasila:
Izgubljena si, nevredna ti,
vsa v blato poteptana.
Boj za duše se je se je v dobi pozitivizma preimenoval v boj za možgane. Kdor bo nadzoroval možgane, bo imel oblast. Vsaka celica v našem telesu, tako tudi v možganih, je zvočni resonator, saj se lahko odzove na kateri koli zvok zunaj telesa. Na zvočne vibracije naj bi se odzivali tudi telesni sistemi ter čustvena, miselna in duhovna stanja zavesti. Ko zvoki dosežejo naše telo, sprožijo v njem resonanco. Resonanca ima lahko na nas dober ali slab učinek. Če poslušamo dobro glasbo, deluje na nas poživljajoče in se dobro počutimo, če pa je glasba hrupna, nasilna, nas utruja in spravi v slabo voljo in slabo počutje. Človekova usta so zvočilo, ki v govorni obliki oddajajo zvoke. Zdi se, da imajo na naše počutje podoben vpliv tudi vidni signali, ko na televiziji gledamo in poslušamo nam neprijetna sporočila Roberta Goloba o mračnih silah Janševe vlade, o sovražnem govoru, ki mu bomo napovedali vojno, o frazi »mi ne bomo dovolili …« in tako dalje. Predsednik vlade gospod Robert Golob ni povedal, kakšno vojno bo sprožil; morda tega niti ne ve. Kot je dejala ena izmed mojih nečakinj, gre za duhovno vojno, ki divja v nekdaj demokratičnem svetu Evrope in Severne Amerike.
Pri ljudeh, ki so naravnani na Golobovo frekvenco, povzročajo te izjave jezo in nestrpnost do vseh, ki so ostali zunaj progresivnih gibanj in ki ostajajo zvesti tradicionalnim vrednotam, še posebej pa politiki Janeza Janše. Pogosto ponavljanje enih in istih obtoževanj izmišljenega notranjega sovražnika z vsiljeno resonanco ima dolgoročen vpliv na možgane, ki se v družinskem okolju prenaša iz generacije v generacijo in mu v ljudskem žargonu rečemo »oprani možgani«.
S tem je »levica« v Sloveniji prevzela absolutno oblast za naslednjih 100 let; kako bo potem, bomo videli. Kako je mogoče, da so volivci zavrnili vlado, ki je ponujala mleko in med ter se večinsko odločili za stoletje mršavih krav? Odgovor se skriva, kot smo že omenili, v človekovih možganih. Veliko je že znanega o tem, kako se možgani posameznika odzivajo na zunanje vplive, manj pa o tem, kako se ljudje skupinsko, množično in bolj ali manj enotno odzivajo na dnevno ponavljajoča se govorna, slikovna in pisna sporočila, ki so usmerjena v eno in isto tarčo, v našem primeru v Janeza Janšo. Celo na desnici podlegamo sporočilom in komentarjem hrupnih zvočil progresivcev, češ, zakaj se Janez Janša ne umakne, zakaj ne prepusti svojega položaja Anžetu Logarju? Tudi Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, je podlegel bobnenju levih zvočil, ko je na sugestivno vprašanje Uroša Slaka odgovoril, da Nova Slovenija ne bo več sodelovala s SDS, dokler jo bo vodil Janez Janša. Tipičen diplomatski spodrsljaj …! Matej Tonin bi svoje mnenje o tem lahko prihranil vsaj, dokler se čustveno ne ohladi. Predvsem pa, s tem je priznal svojo podrejenost Janezu Janši, namesto da bi se zavedal svoje moči in obetavne prihodnosti. Namesto tega stalno pogleduje na levo, kjer bi bila njegova podrejenost popolna, izguba volivcev pa velika. Nič ne pomaga; Janez Janša je velik voditelj in spoštovan ter v svetu upoštevan politik. Nepopularni čivki so morda njegova slabost, saj čivkajo tudi vrabci, toda levica bi ga v vsakem primeru srdito napadala, saj se zaveda tega, kar smo v prejšnjem stavku zapisali. Dokler je on buden in močan, levica ne bo mirno spala ter uživala v svoji oblasti.
Ob prevzemanju informacij, ki po slušnih in vidnih signalih vplivajo na možgane in s tem na naše mišljenje, naša stališča in naša čustva, ni pomembno ali so te informacije resnične ali lažne. Posvojimo jih in vanje ne dvomimo. Razumemo jih kot lastna dognanja, do katerih smo prišli z lastnim premislekom in lastno voljo. Našim prepričanjem nasprotne informacije in nasprotna stališča zavračamo kot nadležno brnenje komarjev okoli ušes. Časopisov, knjig, radijskih in TV postaj, ki zastopajo nam nasprotna politična in nazorska stališča, ne beremo, ne poslušamo in ne gledamo, saj nas spravijo v slabo voljo in nam pokvarijo dan.
Ker se zakoni fizike ne zmenijo za politične in nazorske razlike, sprožijo v možganih nam nasprotnih sogovornikov povsem enake čustvene odzive s skoraj enako dikcijo. Kot primer goreče prizadetosti zaradi »napačne« vladne koalicije pod vodstvom Janeza Janše navajamo odlomek iz komentarja Borisa Vezjaka v Mladini, 9. 4. 2022, torej še v času vlade Janeza Janše: Kdor na teh volitvah stavi na to, da so ljudje racionalni in znajo ločevati resnico od laži, se moti. Kdor misli, da ju želijo ločevati, še bolj. Toda ob tem kritičnega dela državljanov ne jezi zgolj razkroj demokracije in vladavine prava, ki sta očitno zelo uspešna projekta Janeza Janša, Mateja Tonina, Zdravka Počivalška, Simone Kustec in vseh drugih avtokratov. Še bolj smo lahko zaskrbljeni zaradi dejstva, da načelo »anything goes« deluje pri volilnem telesu in ga to preprosto posvoji. Karkoli bo že vlada storila ali sprejela, bo obveljalo.
Splošna napaka političnega diskurza je (govorim za našo desno, demokratično stran), da podleže čustvom prizadetosti, če v politiki ni vse po našem okusu in naših pričakovanjih. V tem primeru bo zmagal tisti, ki ohranja hladno glavo in ki se zna obvladati ob vseh izzivanjih z leve in desne. Slednje bi priporočal tudi Janezu Janši, sicer se lahko zgodi, da mu bo ob njegovi zajedljivosti pošteno spodrsnilo. Vsi na demokratični strani bi si morali vzeti čas in čakati na priložnost, ko se bo levica v svoji aroganci zapletla in ne bo imela izhoda. Vmes pa si pridno in mirno nabirati podporo med volivci, zlasti tistimi, ki nimajo za vselej zamrznjenih možganov v svoji samovšečnosti.
