Pod tem naslovom je bil v poletni številki glasila Zdravniške zbornice Slovenije objavljen članek o novem »dosežku« slovenske znanosti: deset študentov treh fakultet (medicinske, ekonomske in fakultete za računalništvo in informatiko) je pod vodstvom mentorjev razvilo spletno aplikacijo o spolno prenosljivih okužbah (ASPO), ki »vsebuje opise bolezenskih znakov, značilnosti posameznih spolno prenosljivih okužb (SPO), opise namišljenih primerov bolnikov s SPO, opis zaščite pred SPO z uporabo kondomov in opis poteka obravnave v ambulanti za SPO. V aplikacijo je vključen tudi vprašalnik, ki zajema vprašanja o konkretnem tveganem spolnem vedenju uporabnika in mu glede na njegove odgovore poda informativno oceno tveganja za SPO in napotek za morebitno nadaljnje ukrepanje. Aplikacija torej ne nudi le informacij, temveč tudi ozaveščanje o varni spolnosti in svetovanje ter konkretne napotke v primeru resničnega tveganja«.
Med branjem prispevka so se mi začela pojavljati vprašanja: kako bo ta aplikacija prišla do mladih, kako jo bodo sprejeli, jo uporabljali, se bodo iz nje kaj naučili …. In se bojim, da pristopamo k »perečemu in neobvladanemu javnozdravstvenemu problemu« z imenom spolno prenosljive okužbe z napačne strani.
Spolnost je danes za mlade nekaj, kar je (že skoraj) nuja, nekaj, kar jim »pripada«, kar jih dela »bolj odrasle«. In že od konca osnovne šole jih učimo, da naj to seveda kar počnejo, le na kondom naj ne pozabijo. Saj kondom »uredi« vse: zaščiti pred (neželeno) nosečnostjo in varuje pred SPO. Pozabili pa smo jim povedati, da je tudi ob pravilni uporabi kondom »le« 98-odstotno zanesljiv pri preprečevanju nosečnosti, zaradi nepravilne uporabe pa je nosečnosti celo 15%. Pozabili smo povedati, da je virus HIV 25-krat manjši od (širine) spermija [2. Glavica spermija meri 3,1 μm v širino (torej za prehod potrebuje tako veliko luknjico) in 5,1 μm v širino. Virus HIV meri v premeru okrog 120 nm.]; kolikšna je torej verjetnost za prehod virusa HIV skozi kondom, če le-ta »zataji« v (najmanj) 2% primerov? Nekje se je izgubila informacija, da je sam spolni akt le eden od možnih načinov prenosa SPO, res da najpogostejši. Kaj pa stik kože s kožo oz. sluznice s sluznico? Zlasti če je kje (lahko zelo majhna) sveža rana?
So naši mladi morda že slišali (videli?), da je daleč najboljša preventiva proti SPO vzdržnost in zvestoba enemu partnerju? Je do njih že prišla informacija, da telesna intimnost, ki zanemari, prezre ali celo izključi čustva, poniža človeka na nivo predmeta, ki ga nekdo uporabi in nato (pogosto) zavrže?
Avtorica zgoraj omenjenega članka pravi, da je »eden pomembnih dejavnikov, ki so vplivali na bohotenje SPO, tudi razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij v dvetdesetih letih, ki je omogočil, da vse več ljudi, predvsem mladih, išče pot do kratkotrajnih, največkrat le enkratnih intimnih zvez … Ob tem pa se večinoma ne zavedajo najrazličnejših tveganj, ki so jim izpostavljeni, predvsem možnosti spolno prenosljivih okužb«. Se še komu drugemu zdi, da je tu vzgoja zatajila na polno? Od kje, če ne od vzgojiteljev (v prvi vrsti staršev pa tudi ostalih sorodnikov, učiteljev …), naj bi namreč mladi izvedeli, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro (koristno) in kaj ne, kaj je tvegano in kaj ne?
V julijski številki glasila Zdravniške zbornice Slovenije je bil objavljen odličen članek dr. Barbare Lovrečič, dr.med., ki nudi dober »vpogled« v možgane še-ne odraslega. Kot pravi, se možgani razvijajo in dozorevajo postopoma in različno hitro; zato so mladostniki telesno že podobni odraslim, nekatere duševne funkcije pa bodo do ravni odraslih oseb potrebovale še nekaj časa. Deli možganov, ki dozorijo najprej, so tisti povezani z motoriko (gibanjem) in senzoriko (čutili), deli možganov pa, ki so odločilni za nadzor impulzov, presoje in odločanja, dozorijo kasneje. Najkasneje dozorijo in se razvijejo tisti predeli možganske skorje, ki nadzorujejo izvršilne funkcije; zato, kot pravi dr. Lovrečič, »so mladostniki še prikrajšani pri odločanju, samoobvladovanju in nadzoru vedenja, načrtovanju dolgoročnih odločitev, razumevanju doživljanja drugih in reševanju kompleksnih nalog«. Poleg tega še ne razvita prefrontalna možganska skorja (del čelnega režnja, tik za očmi) mladostnike nagiba k sprejemanju slabih odločitev in nepravilni zmožnosti prebiranja čustev drugih; ta del možganov je namreč odgovoren za to, da ne podlegamo skušnjavam. Tako so mladostniki bolj nagnjeni k eksperimentiranju in tveganemu vedenju, raje imajo fizično kot miselno akcijo, zelo si želijo biti sprejeti v družbi in so zelo občutljivi na pritisk vrstnikov.
Nič čudnega torej, da mladi vstopajo v spolne odnose že zelo zgodaj. Ampak ali smo »čustveno manj zrele« mladostnike dovolj pripravili za »telesno odraslo vedenje«? Je res dovolj mladostnika poučiti o pravilni in redni uporabi kondoma, mladostnici pa čim prej predpisati kontracepcijske tabletke, za primer, če kondoma ne bo ali pa bo zatajil?
Spomnila sem se na neke že skoraj moreče sanje: gasilci so morali čedalje večkrat posredovati zaradi požarov. Nekaj so jih uspeli pogasiti hitro, drugje je bila škoda precej večja. Nekaj požarov je bilo le začetnih in so jih uspeli lastniki hiš pogasiti sami. A škode je bilo povsod vsaj malo… Moje sanje žal niso (bile) samo sanje; našim otrokom smo dali v roke vžigalice, jim povedali, da je ogenj sicer dober (ker nas ogreje, omogoča kuho in peko, ob njem se je prijetno družiti), zraven pa smo na mizo postavili lonček vode in jim povedali, da je to za primer, če bo ogenj postal prevelik. Pa je kdo preveril, če vedo, kako ravnati z ognjem in če vedo kaj je to prevelik ogenj ter kako ga pogasiti? Aja, saj imajo spletno aplikacijo, iz katere se bodo naučili vse o ognju in možnih posledicah (no, vsaj eni skupini le-teh).
In sedaj se čudimo, ker je požar neobvladljiv, mladostniki pa enako nevedni…
Medicina vrača udarec. Mar res?
Marija Burnik
