Kje in kdo je zarisoval ključne smeri razvoja v preteklih desetletjih, je faktografsko natančno opisal dr. Zdenko Roter v knjigi Padle maske. Morda tudi zaradi tega te njegove knjige ni obsijala medijska svetloba. Zato se je vredno in umestno vprašati, zakaj je to javno napisal.
Ob poslušanju njegovega lanskega obsežnega intervjuja bi se dalo razumeti, da motiv ni bila izdaja prijateljev, ampak da ga je izdal lasten značaj. Njegova visoka samopodoba, ki ni iz trte izvita, ni imela ustreznega družbenega priznanja. Skozi življenjski intervju je po svoje povedal, da je on morda tisti možganski trust, ki smelo usmerja tudi velikega M. K.
Nekoliko ostareli trojki so se pridružile mlajše moči, a kaže, da vsi ukazi niso izpolnjeni
Še vedno se dobiva trojka: Milan Kučan, Zdenko Roter, Niko Toš, ki občasno sestankuje tudi z različnimi vplivni sopotniki in skupaj po kardeljevsko trasira Smeri razvoja. Naslov dela Miška Kranjca Strici so mi povedali ni več aktualen. Ker sami le niso več tako mobilni, naj bi bili v zadnjem obdobju ob njih vplivni operativci, kot Gregor Golobič, Drago Kos … No, ni prostora za podrobnosti, pa tudi nikjer ne piše, da so taka sestankovanja prepovedana.
Vsi se lahko sprašujemo, koliko so bili strici aktivni v aktualnem dogajanju v povezavi z nedavnim poizkusom konstruktivne nezaupnice.
»Pustite na miru starejše gospode, mar ne smejo iti več niti na kavo ali do ljubljanske tržnice,« pravijo zanikovalci. In še na isto temo v malo drugačnem smislu: Ti mladi, razvajeni filii e nipoti (otroci in vnuki) – tako ali tako delajo po svoje. No, vsaj s tem se strinjam. Preudarni Kučan, če bi res o vsem odločal, ne bi na čelo kolesarjev postavil razgrajača tipa Jaša Jenull.
A vseeno! Mar Milan Kučan ni še vedno nesporna, ključna avtoriteta ponosnih potomcev bivših družbeno političnih organizacij?
Ali niso njegovi osebni prijatelji še vedno ključni odločevalci v dominantnih medijih – javnih glasilih, ki so v zgodovini že od uvedbe splošne volilne pravice postali ključno orožje za pridobivanje podpornikov ali diskreditacijo nasprotnikov?
S permanentnim negativizmom so ustvarjali vtis, da je od nastopa nove vlade vse narobe
In če pogledamo na konkretno raven, poglejmo samo javno RTVS in POP TV, kako so se zagnali v podporo KUL-a in Erjavca. So bili konstantni napadi na vse vladne ukrepe in razpršene akcije res tako dezorganizirani in razglašeni, kot je bilo videti na prvi pogled?
Res so kritizerji oblasti včasih delovali stihijsko in zaletavo, a vseeno so z vsem tem permanentnim negativizmom v ljudeh ustvarjali vtis, da je z nastopom aktualne vlade – praktično ves čas od njenega nastopa – nekaj narobe. Mar ni to klic po nekom, ki bo naredil red. Ustvarjanje kaosa ima tudi svoj smisel – nas uči zgodovina. In še bolj konkretno:
Se ključna avtoriteta tranzicijske levice ni sestala že pred zimo z vodjem poslanske skupine Francem Juršem, kot o tem piše dobro obveščeni Bojan Požar?
In ali je bila recimo najava Erjavca za mandatarja, sestanek vodstva (ranljive SMC) in sočasna tiskovna konferenca Računskega sodišča res naključno zlitje dogodkov?
To, da so iz kante potegnili kontaminiranega in nepriljubljenega Karla Erjavca, tudi ni bilo brez razloga. Le kdo bi lahko iz koalicije potegnil poslance DeSUS-a kot le on!? Jože P. Damjan bistveno teže.
Pravzaprav je šlo vse po ustreznih korakih, če ne ravno po maslu, a so bili v časovni stiski
Najprej so uprizorili pravi medijski stampedo proti Aleksandri Pivec. Čim se je Erjavec ustoličil na njeno mesto v stranki, je že odbrzel k poslancem. Računali so, da le ne bodo zavrnili lastnega šefa v vlogi premiera. Ni pomembno, kako dolgo bi bil sploh šef vlade, nakar bi zopet odšel v udobni pokoj, svoje ključno poslanstvo bi opravil.
Vsa ta histerija pa morda ni bila le vtis, saj je bila tranzicijska levica dejansko v časovni stiski. Vlada bi morala po njihovi strateški presoji pasti še pred koncem zime. Ne brez razloga. Strategi so dobro vedeli, da bo pomlad, čeprav ne bo ledu, prinesla druge, hujšo nevarnost, ki bi tranzicijsko levico spodnesla na dolgi rok: obetavna cepiva bodo zajezila umiranje in Erjavec ne bi mogel oznanjati apokalipse štirih mističnih jezdecev in se postavljati v vlogo rešitelja življenja. Počasno, a vseeno gospodarsko okrevanje bi prineslo med ljudi določen optimizem in pred poletjem še ponos, da kot mala država predsedujemo veliki Evropski zvezi. In če z uspešnim Zdravkom Počivalškom do konca mandata pripeljejo brez gospodarskega kolapsa, lahko, glej ga, zlomka, sedanja koalicija dobi še en mandat. Potem pa res znajo pasti tudi vsi dosedanji monopoli.
Zato tudi menim, da je šlo pri tem glasovanju za eno od najpomembnejših glasovanj v zadnjih tridesetih letih, usodnih za smeri nadaljnjega razvoja, ne le za širšo, kritično razpravo v parlamentu, kot interpretirajo poraženi.
Totalitarizem v novih razmerah ne deluje več docela totalitaristično
In sedaj h ključnemu vprašanju moči in nemoči ključne avtoritete tranzicijske levice. Če je res, da imajo tovariši še po tridesetih letih vse vzvode oblasti v svojih rokah in če je bilo tudi sedaj vse tako dobro načrtovano in hierarhično organiziralo, kako to, da ta tako pomembna zamenjave vlade ni uspela?
Tudi sam sem že pisal o »totalitarizmu znotraj demokracije«, a vseeno: v čem je ključna razlika med včeraj in danes? Na kratko rečeno: totalitarizem v novih razmerah le ne deluje več tako totalitaristično.
Z nastopom demokratičnega pluralizma si določene elite sicer lahko vseeno ustvarijo prevladujoč položaj na medijskem trgu, a ne povsem kot v prejšnjem režimu. Pa še takrat je delovala siva ekonomija distribucije prepovedane literature. Poleg tega so šli režimski mediji le preveč papeško, agitpropovsko v agitacijo za KUL in diskreditacijo vlade, zaradi česar so med ljudmi zgubljali kredibilnost.
Ljudje z ugledom in samospoštovanjem se nočejo več podrejati partijskim sekretarjem
Druga ključna zadeva pa je bil problem s kadrom. Po partijski doktrini je stroga kadrovska politika, pa čeprav ustvarja negativno selekcijo, ključna za akcijsko enotnost. To je vedel že Lenin; no, pravzaprav vsi totalitarni sistemi. Tam v šestdesetih, sedemdesetih letih je celo v partiji prišlo do tendence novačenja dobrega kadra. Takega, ki tudi nekaj zna, je delaven in ustvarjalen.
A so kmalu zadušili ta odklon. Kadrovska kartoteka, v kateri je jasno razvidno kandidatovo pravo poreklo (in po možnosti še kak greh, s katerim ga imajo v rokah – po zgledu mafije), v na hitro skupaj zbranih strankah ni bila več tako prečiščena. Če je to veljalo še za Listo Marjana Šarca, ki je dovolil, da so mu operativci novačili ljudi, pa je Cerar v SMC-ju, sicer zvest Kučanovem klanu, želel okoli sebe le zbrati ljudi z ugledom v svojem delovnem in življenjskem okolju. Iz socialne psihologije pa vemo, da se osebe, ki imajo renome in samospoštovanje, nerade podrejajo partijskim sekretarjem.
In prav to se je najbolj odrazilo ob neizglasovani konstruktivni nezaupnici, v tem se kaže razlika med včeraj in danes ter izraža moč in nemoč sicer velikih avtoritet.
Foto: P. Lovre
