Zdaj zares zadnji tango

Novica, da bo minister Gregor Golobič na septembrskem kongresu edini kandidat za predsednika svoje stranke, hkrati je in ni presenečenje.

Dežela večnih predsednikov

Po eni strani imajo stranke v Slovenije vseh usmeritev velike težave z zamenjavami svojih “večnih” vodij. Edina izjema je tu Slovenska ljudska stranka, zato ne bi bilo preveč etično, ko bi v deželi, kjer Jelinčič svojo stranko vodi že dobrih osemnajst, Janša krepkih sedemnajst in Pahor skoraj štirinajst let, Golobiču kaj preveč oponašali, da želi po treh letih še naprej načelovati Zaresu.

Po drugi strani je vprašljivo, ali je človek, ki je vsaj v očeh javnosti najbolj zaslužen za romanje stranke na politično obrobje, lahko njen uspešen krmar v naslednjih letih. To je nedvomno dilema, s katero bi se moral soočiti vsak član Zaresa, ko bo imel – drugače kot v drugih strankah – možnost neposredno odločati o novem (starem) predsedniku. In to kljub dejstvu, da bo na volilnem listku samo en kandidat.

Zares = Nova Slovenija

Trenutna težava Zaresa je na moč podobna težavi konkurentke z drugega političnega brega, Nove Slovenije, za katero zadnjih nekaj mesecev celo zaostaja v javnomnenjskih raziskavah. Gre jima za to, da sploh preživita. Zato se morata v prvi vrsti truditi za naklonjenost svojih jedrnih volivcev, ki so v primeru Zaresa trdorokci na levici, v primeru Nove Slovenije pa katoliški nedeljniki. Če hočeta ugajati omenjenima skupinama, stranki kajpak nimata velikih možnosti za širjenje svoje volilne baze.

Toda povezuje ju še nekaj drugega. Vsaka na svoji strani političnega spektra nimata veliko manevrskega prostora. Večino kisika na desni potroši SDS, večino na levi SD. In nič ne kaže, da bi se zadeva v bližnji prihodnosti spremenila.

Je moč oživiti duha stare ZSMS?

Tukaj je morda Golobičeva zadnja priložnost. Lahko poskusi izoblikovati Zares v resnično liberalno stranko, kakršne na Slovenskem po drugi svetovni vojni nismo imeli; dvanajstletna vladavina domnevno liberalne LDS nas v tem oziru ne sme zavesti.

Za kaj takega bi se moral nekako vrniti na začetek svoje politične biografije, k nekdanji ZSMS, ko ta še ni postala privesek in nato gonilna sila postkomunistične levice, ampak je poskušala biti nekje vmes med obema blokoma. Seveda bi bilo treba prej premagati silen odpor do slovenskega katoliškega izročila in sploh do vsega tradicionalnega slovenstva. Strah pred (resničnim ali namišljenim) “klerikalizmom” je bil za večino nekdanjih “mladincev” po letu 1990 pač vedno dobrodošel izgovor za nekritično padanje v objem dedičem režima, ki so ga sami rušili med prvimi.