Zakaj se (ne) bom udeležil obeh proslav?

To pomlad mineva 20 let od prvih demokratičnih volitev v Sloveniji, od konstituiranja prvega svobodnega parlamenta (imel sem veliko čast, da sem bil njegov član…) in od prve demokratične slovenske vlade.

Dobil sem dve vabili za počastitev tega pomembnega jubileja, vendar sem se odločil, da se ne bom udeležil nobene (čeprav sem doslej z veseljem hodil na podobne prireditve, saj sem vedno srečal veliko dobrih starih znancev). Odločitev je padla, ko sem videl, kako sta se Pahor in Janša prepirala o tem, kdo je (prej) koga povabil…

Uradne slovesnosti, ki bo v nedeljo zvečer v Cankarjevem domu, se ne bom udeležil, ker imam občutek, da trenutno vladajoča oblast letošnje počastitve organizira bolj »na silo«, »samo da je nekaj« in prav nič iskreno ter z dolžno pozornostjo. Ob obletnici volitev smo bili tedanji »originalni delegati« sicer povabljeni na slavnostno sejo Državnega sveta, vendar so nas napotili v neko stransko dvorano, kjer smo lahko spremljali govorance le preko zaslona. Za obletnico konstituiranja prvega svobodno izvoljenega parlamenta je bila 11. maja odprta manjša fotografska razstava, z dvema »KUL-turnima« točkama (= dve pesmi Janija Kovačiča). Tako si lahko že kar predstavljam, kako »veličasten« bo šele nedeljski program v Cankarjevem domu (nastopata policijski in vojaški orkester). In namesto, da bi govoril Peterle, kot predsednik tedanje, bo govoril (le) Pahor kot predsednik sedanje vlade…

Pa ne gre za moje podcenjevanje skromnih umetniških okvirov omenjenih prireditev, temveč za nekaj več. 20. obletnica je namreč dosti pomembnejša, kot se tega (hote ali nehote) zavedajo današnji oblastniki! Šlo je za »Veliko osvoboditev«, za »Veliki demokratični preboj«, za zrušitev slovenskega berlinskega zidu, za »konec državljanske vojne«, kot je tedaj poudaril predsednik Bučar! Leta 1990 smo prvič po 45 letih (diktature) svobodno zadihali! Pridružili smo se svobodni Evropi! To je bil prvi korak in predpogoj  tudi za osamosvojitev! Zato bi si res zaslužili eno iskreno pripravljeno uradno državno proslavo.

Očitno je sedanja opozicija  ter širši »Demosov« krog civilne družbe pravočasno spoznala, da takšne proslave, kot si jo Slovenija zasluži, ne bo in je zato organizirala svojo »alternativno« »Slavnostno prireditev v počastitev 20. obletnice demokratičnih sprememb in ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite RS«, ki bo tudi v nedeljo, 16. maja pri Stični.

Na to prireditev me resnično zelo mika, saj bodo kot govorniki nastopili tako pomembni kreatorji slovenske zgodovine, kot so Ivan Oman, Lojze Peterle, Igor Bavčar in Janez Janša. V »normalnih« razmerah bi ta dogodek z veseljem obiskal, na žalost pa smo ravno v trenutku najbolj »strastne« kampanje pred referendumom o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, ko sem začutil, da je bolje, če me tam ni.

Vse odkar sem zapustil aktivno politiko, (1992) imam namreč ta privilegij, da lahko povsem samostojno razmišljam, tudi o vseh političnih zadevah in prav glede tega vprašanja (arbitražni sporazum) je moje stališče povsem nasprotno, kot prevladuje v sedanji opoziciji, v Demosovih oziroma pomladanskih krogih in tudi v moji stranki Novi Sloveniji. Ker vem, da bodo številni udeleženci shoda v Stični prišli že 100% prepričani PROTI arbitražnemu sporazumu in bodo odšli še za 100% bolj prepričani (po ognjevitih govorih vodij opozicije), ne bo niti najmanjše možnosti za kakšno strpno izmenjavo argumentov. Stavim, da bi bil izžvižgan vsakdo, ki bi javno nastopil ZA arbitražni sporazum…

Ob ocenjevanju stališč Pahorja in Janše sem (enkrat izjemoma) povsem na strani Pahorja (tudi ko sem poslušal njuno direktno soočenje glede na TV). Že nekaj let se namreč v tej zadevi zavzemam za to, da bi politiki (slovenski in hrvaški) že enkrat »umirili žogico«, da ne bi v javnosti zaostrovali spora, da ga pač predamo nekemu tretjemu razsodniku (kot je v vseh sporih edina zanesljivo končna rešitev), da vsak malo popusti in postanemo resnično dobri sosedje. Šele Pahor je zadeve pripeljal na pot rešitve in to zelo spretno, potrpežljivo, demokratično (diplomatska pogajanja, vlada, parlament, referendum). Drugim politikom to nikakor ni uspelo.

Logično se mi zdi, da uspehu referenduma nasprotujejo aktivni politiki opozicije, saj je v njihovi naravi, da so ljubosumni na uspehe koalicije. Do neke mere so celo v skušnjavi do stališča »Čim slabše, tem boljše!« To še posebno velja za stranki SDS in SLS, saj sta tudi sami v preteklih letih imeli veliko možnosti, da rešita spor s Hrvaško, pa se temu nista mogli niti približati.

Upal sem, da bo vsaj izven-parlamentarna (moja) Nova Slovenija do tega vprašanja zavzela malo bolj pogumno in samostojno stališče (kot običajno), malo bolj zrelo (kot parlamentarna opozicija)? Zato sem že jeseni predlagal vodstvu, naj ne nasprotuje arbitražnemu sporazumu in morda v pogojih tesnega rezultata odigra celo vlogo jezička na tehtnici – v evropsko smer. Zakaj ne bi prisluhnili tako resnim zunanjim svetovalcem (v podporo arbitražnega sporazuma) kot je Evropska unija, Vatikan (papež je izrecno podprl arbitražo) in celo krovna organizacija Evropskih ljudskih strank? Prepričan sem, da bi takšna modra politika pripomogla tudi k večjemu profiliranju N.Si. Ampak – saj vem: že samo članstvo je tako domoljubno, da ga vodstvo niti ne bi moglo prepričati. Zelo korektno pa se mi zdi tudi izrazito ne-stališče slovenske Cerkve. Prav je, da svojim vernikom pustijo povsem svobodno izbiro, ali bodo glasovale ZA ali PROTI.

Najbolj pa sem razočaran nad obnašanjem številnih »moralnih in pravnih« avtoritet, ki se v pomanjkanju argumentov zatekajo v poceni pihanje na domoljubna čustva širokih množic, v napovedovanje nacionalne katastrofe in celo v (pred)vojno histerijo. Kolaboracija? Lepo prosim? Ali se ne smejo uradni predstavniki slovenske države s sosednjo državo niti pogovarjati? Komunistične manire? Večjega demokrata kot je bil Borut Pahor (v zadevi arbitražnega sporazuma) v Sloveniji ne vidim: počasi in potrpežljivo je speljal vse diplomatske pogovore, sproti obveščal javnost, preko Vlade predlagal Državnemu zboru, se strinjal z referendumom (na zahtevo opozicije; katera pa mu je seveda tudi to očitala). Okupacija, osvoboditev, vojno stanje… Povsem nesprejemljiva retorika za 21. stoletje! Prilivanje olja na ogenj (k sreči še bolj žerjavico) »slabo-sosedskih odnosov«…

(ah, dovolj bo… grem spat…)

Naslednje jutro pa me razveseli novica, da sta se Pahor in Peterle le(po) dogovorila, da bo uradna proslava preložena za en teden, da bo na njej govoril tudi Peterle, Pahor pa se bo udeležil tudi neuradne »Demosove« proslave. Kapo dol! Tako se dela: s takšnim kompromisom (joj kako jih rabimo!) bo proslava v Stični dobila vsaj nekaj uradnega pečata, ona v Cankarjevem domu pa legitimni blagoslov glavnih akterjev dogodkov, katerih obletnico praznujemo! Za mene je to nov dokaz, da Je Borut Pahor dosti boljši predsednik vlade, kot si ga sedanja koalicija zasluži.

Jaz pa sem se odločil, da se bom le udeležil – obeh – proslav. Če se mi bo uspelo pririniti do Janše, Peterleta, Pahorja, jih bom spodbujal, naj se le še kaj več dogovorijo…