Eden glavnih očitkov, ki smo jih deležni Cerkev in tudi verniki, je, da se ne držimo lastnih naukov. Še posebej pogosto tovrstni očitki letijo na cerkvene dostojanstvenike, in seveda je treba priznati, da so velikokrat tudi upravičeni. In čeprav se tega seveda ne moremo veseliti, je potrebno tudi priznat , da je grešnost povsem normalna. Bolje rečeno, človeška. Ker smo Cerkev ljudje. Ljudje smo tako škofje, kot verniki. Zato je seveda nerealno od Cerkve pričakovati božjo popolnost. Na tem mestu bi se zahvalil patru Jerneju za povezavo do te odlične karikature, ki v nekaj besedah ostro in jasno povzame bistvo večne debate o hipokriziji Cerkve.
A Cerkev je samo ena od ustanov, ki je pogosto tarča očitkov o dvoličnosti. Podobno se dogaja tudi državam, strankam in nenazadnje tudi podjetjem. Ker so menda vsi polni velikih besed, ravnajo pa velikokrat povsem drugače. Saj so nas vendar že od malega učili, da je najpomembnejši dober zgled in da nam ne bo nihče verjel, če ne bomo vedno ravnali tako, kot učimo in kot pričakujemo od drugih.
Vrednote so temelj, ki ga tudi grehi ne morejo porušiti
Podjetje, v katerem sem zaposlen, že leta, še posebej pa v zadnjih letih, velik poudarek daje etičnemu ravnanju sodelavcev. Etika v vsem, kar počnemo, je tako postala stalnica v našem vsakodnevnem ravnanju, v postavljanju ciljev in pri izobraževanju. Pri tem je zanimivo opazovati razvoj odnosa sodelavcev do poudarjanja pomembnosti upoštevanja etičnih standardov, ki smo ga deležni s strani podjetja. Pred leti, ko se je vse skupaj začelo, se je večina odzvala v slogu, češ, le kaj nam ˝oni zgoraj˝ pridigajo, sami pa se tega ne držijo. A sčasoma je vse več tistih, ki opažamo, da se je marsikaj prijelo ne le nas, ampak tudi vodstva. Da morda res drži, da se včasih tudi ˝oni zgoraj˝ pregrešijo, a je vendarle opaziti, da se ˝pridige˝ primejo in se vse več sodelavcev na vseh ravneh resnično identificira z njimi. Tudi v samem vrhu podjetja. Seveda vedno najdemo lahko tudi slabe zglede, a to še ne pomeni, da smo vsi dvolični. Pomembno pa je, da je dobrih zgledov več kot slabih.
Prav nič drugače ni niti v družini. Seveda starši nismo popolni in zagotovo pogosto ravnamo drugače, kot vzgajamo. In čeprav otroci to hitro opazijo in nam v najstniških letih tudi očitajo, opazijo tudi, da večinoma ravnamo tako, kot učimo njih. Zato je seveda še kako pomembno, da kljub slabostim in nedoslednosti vztrajamo pri privzgoji vrednot. In to tudi počnemo, zato večina otrok vrednote dobi doma in jih vzame resno, četudi jih starši včasih, morda niti ne tako zelo redko, kršimo. Pa zaradi tega družinam nihče ne očita dvoličnosti. Otroci znajo presoditi, ali smo starši ljudje z vrlinami in slabostmi ali pa smo resnično dvolični.
Pri odnosu do Cerkve pa smo večinoma veliko bolj kritični. Seveda drži, da je Cerkev bolj pod udarom zato, ker je etika rdeča nit Jezusovega nauka in se Cerkev še posebej vključuje v družbena dogajanja prav pri vprašanjih etike. Zato je po svoje razumljivo, da je vsako neetično ravnanje njenih pripadnikov toliko bolj pod drobnogledom javnosti, ki vsakdana Cerkve, prežetega z drobnimi dejanji v duhu Jezusovega nauka, niti ne opazi. A tisti, ki smo bolj vpeti v življenje Cerkve, jih opazimo in cenimo. In znamo presoditi, koliko se kdo trudi slediti naukom, ki jih zagovarja. Seveda opazimo dostojanstvenike, pa tudi vernike, katerih ravnanja včasih niso skladna z Jezusovim naukom, a to še ni razlog za obup. Konec koncev smo tudi sami kdaj šibki.
A zaradi vsega tega je še toliko pomembneje, da se o vrednotah govori in pridiga. Da ostanejo v naši zavesti in sami pri sebi vedno vemo, kaj je prav in kaj ni. Zato tistemu, ki nam pridiga, očitati dvoličnost, ni prava pot. Kar zamislimo si družbo brez vrednot, ki jih ne bi bilo zato, ker jih nihče ne bi mogel učiti, saj ni nihče brez greha.
Vir fotografije: CatholicGag
