Institut evnuha ima dolgo tradicijo. Uporabljali so ga praktično v vseh kulturah od Atlantika do Tihega oceana. Le v Ameriki se zdi, da se ideja ni prijela. Ni važno, kje: v muslimanskem, krščanskem svet ali pa na Kitajskem … povsod je evnuh našel svoje mesto.
Po sami definiciji evnuh ne more imeti potomcev. Ohrani pa nekatere definicije moškega spola. Vsekakor je močnejši od žensk, ni agresiven in živi za današnji dan in svoje lastne življenje, saj ga prihodnost od trenutka lastne minljivosti ne zanima. Z njegovo smrtjo se njegove ambicije končajo.
Kot tak je idealen za najvišje upravne funkcije, saj mu ne pride na misel, da bi zamenjal vladarja in osnoval svojo dinastijo. Odličen je tudi za »varstvo« ženskega dela hiše. Zaradi poženščenosti se z ženskami odlične razume, meseni užitki pa mu tudi ne pridejo na misel.
Kot zanimivost pa se inštitut skopljenca, oziroma bolj primerno imenovanega kastrata, oblikoval tudi v katoliški cerkvi. Bolj natančno v samem centru institucije, v Vatikanu in cerkvenih državah Italije v času baroka v 16. stoletju.
“Castrato” ima namreč še eno zanimivo lastnost. Ohrani otroški, visok glas, ki ga ne pokvarijo hormoni pubertete. Ideja je, da se v odraslem človeku ohrani visok otroški glas in s tem njegovo božanski pevski glas. Tudi zaradi tega, ker se pri skopljencu razvijejo drugačne telesne lastnosti kot pri običajnem moškem. Brade nima, udi so nekoliko daljši, pljuča imajo večjo kapaciteto, grlo pa se tudi razvije nekoliko drugače.
Idealne lastnosti za baročno petje, ki je prekipevalo od svojih barv. Stoletja so po cerkvenih in civilnih dvorih živeli kastrati, ki so bili del cerkvenih in civilnih pevskih zborov, ki jih je vzdrževal dvor. V 19. stoletju je prišlo do spremembe okusa, ljudje pa smo postali tudi nekoliko bolj človeški in “castrato” ni bil več v modi.
Čisto zadnji, katerega glas se je ohranil tudi na gramofonskih ploščah, je bil Alessandro Moreschi. Rodil se je leta 1858 v mestu Monte Compatri v Papeških državah v Laciju. Že prav kmalu so opazili njegov lep glas, ki je bil tudi njegova usoda. Okoli leta 1865 so ga kastrirali in vse do svoje smrti leta 1922 je bil samostojen pevec in del cerkvenih zborov.
Njegov talent je opazil Nazareno Rosati, ki je bil član zbora Sikstinske kapele in je iskal nove talente. Moreschi je postal učenec Scuola di San Salvatore, kjer je bil učenec Gaetana Capoccija, mojstra zbora Papeške bazilike Svetega Janeza Lateranskega. Leta 1873 je Moreschi postal prvi sopran zbora in bil redni član solistov, ki so peli po salonih rimske mestne elite.
V zboru Sikstinske kapele je Moreschi deloval desetletja. Šlo je za zbor zadnjih šestih kastratov in simbol prefinjenega petja. Moreschi je v zboru preprosto užival. Malce se ga je prijel tudi napuh: Po predstavah se je z veseljem pomešal med množico. Okrogla, nekoliko nenavadna oseba z dolgim belim šalom je vsakič posebej užival v čestitkah obiskovalcev.
Nekje v vmesnem času je prišlo tudi do razvoja tehnologije. Od leta 1902 so v Vatikanu začeli snemati koncerte, in sicer družba Gramophone & Typewriter Company of London.
Njegovi koncerti, shranjeni na vinilnih gramofonskih ploščah družbe, so edina glasba kastratov, ki se je ohranila do današnjih dni. Alessandro Moreschi je umrl v letu 1922 pri starosti 63 let in zdi se, da je užival v življenju pevca in glasbenika. Z njim je odšla tudi večstoletna tradicija pevcev drugačne vrste.
