Aktualno politično dogajanje v zadnjem času je sredi tega tedna znova »presekala« zadeva Patria. Na sončno sredo, 19. marca, torej na praznik sv. Jožefa, je slovenska javnost najbrž pričakovala končno odločitev (višjega) sodišča v zadevi Patria – ali potrditev ali razveljavitev obsodbe, morda celo vrnitev v ponovno sojenje. Sodbe ni bilo, a vendar se je pred osrednjo zgradbo ljubljanskega sodišča znova ponovil že dobro znani prizor – ljudje s transparenti in veliko zastavo, na drugi strani ceste pa nasprotniki Janše. In seveda spletni ter medijski komentarji, da se gredo pred sodiščem severnokorejsko različico »demokracije« s češčenjem Velikega vodje, tudi za ceno sesuvanja pravne države oz. avtoritete sodišč.
Med množico, ki je pred sodiščem izražala svoja stališča (in tovrstna zbiranja so denimo v ZDA nekaj normalnega), sem bil tudi sam. Zato tudi nisem povsem ravnodušno sprejel komentarje na (tudi) moje početje, češ da dejansko protestiram proti pravni državi in nasprotujem temu, da se lopove pospravi tja, kamor sodijo. No, tovariši, ki so take parole pisali po raznih spletnih portalih, so očitno pozabili na vrstni red in se še vedno držijo logike Popit-Bavconovega pravosodja: če si razredni sovražnik, si avtomatsko »lopov«, sodišče te mora samo še formalno obsoditi in zadeva je končana. Tako naj bi bilo tudi za predsednika SDS Janeza Janšo. Razpravljanje o vsebini obtožnice, kako je lahko sploh sprejel obljubo podkupnine na neznanem kraju, ob neznanem času ter na neznan način, je tu očitno dlakocepstvo in balast, Janša je pač (moralno) kriv, to »dejstvo« je potrebno samo še formalno potrditi. In vsi tisti, ki se s tem ne strinjamo, smo torej nevarni delikventi, ker rušimo avtoriteto sodišč in ščitimo zločince. “Deja vu?”
Poanta je, da pri tem dogajanju še zdaleč ne gre samo za Janšo. Slednji je v tem primeru vrh ledene gore. Gre namreč za to, kar v svojih kolumnah opozarjam že ves čas. Družbene podsisteme, še posebej tiste, ki bi morali skrbeti za red, mir in enakost pred zakonom, nam je že zdavnaj ugrabila paradržava s svojimi omrežji. Družbena asimetrija je povsem očitna, iz tega pa izhaja tudi nadaljevanje politike jugoslovanske različice aparthaida, ki ga morda še najbolje simbolizira znani Orwellov izrek: »Vsi so enaki, a nekateri so bolj enaki od drugih.« Zato se povsem strinjam z besedilom, ki ga je na svojem blogu dan pred sodbo (ki je ni bilo) objavil spletni publicist Tomaž Štih. Med drugim je zapisal, da »protestiramo ZA spremembo sistema, ki je do teh razmer pripeljal, in ZA sistem, v katerem bodo tisti, za katere menimo, da niso krivi, lahko svojo nedolžnost obranili«. Sam k temu lahko dodam, da demonstriram ZA tak sistem, kjer sodbe ne bodo zgolj »copypaste« obtožnic ali obtožnih predlogov, iz česar je jasno razvidno, da je neodvisnost sodišč zgolj fraza za naivneže, medtem ko stvari urejajo botri iz ozadja po načelu »kadija tuži, kadija sudi«. A kaj, ko mnoge »trde buče« še vedno trdno verjamejo, da imamo pri nas povsem normalno pravosodje, normalno demokracijo in normalne medije. In jim torej ni težko sprejeti mita o tem, da se sodišče v zadevi Patria pač ukvarja s tremi skorumpiranci, od katerih je eden tudi predsednik opozicijske stranke, ki bo v prihodnje lahko delal družbo v črtasti obleki kakšnemu Berlusconiju in Sanaderju.
Zanimivo je – in po svoje me to celo zabava – kako imajo, denimo, moja stališča mnogi zagreti nasprotniki J. J. kot izraz moje tako rekoč že »severnokorejske« čustvene navezanosti na vodjo opozicijske stranke. Ne glede na to, da sem novinar medija, ki je po usmeritvi blizu sedanji opoziciji, sam gojim do politikov prej racionalen kot čustven odnos. Ne glede na to, kam spadajo. A tega seveda ne bom dopovedoval tistim, ki svet vidijo v takšnih barvah, kot so se pojavljale slike politikov z napisom »Gotof si«. Torej podobno kot pri razpravah o polpretekli zgodovini: če nisi za komunizem, si nacist ali fašist. Zabavno, ni kaj. Malo manj zabavno pa je, da sem samo dva dni prej, na predstavitvi ponatisa Janševe knjige Okopi izvedel, kako je Kučanov krog leta 1993 za svojega svetovalca pri rušenju tedanjega obrambnega ministra najel specialista za specialno vojno, sicer Hrvata Radenka Radojčića, kontaktna oseba z njim pa je bil tedanji visoki uslužbenec obrambnega ministrstva Tone Peinkiher. Slednji je še pred dvema letoma za Pop TV razlagal, kako so v tistih letih nosili cele kovčke gotovine od ilegalne trgovine z orožjem direktno v tedanjo Janševo pisarno. Toda Peinkiherja je očitno kasneje »namočil« kar sam Radojčić, ki se je leta 1994 predal hrvaškim organom in pojasnil marsikatero umazano podrobnost o akciji Ščuka, ki je v začetku leta 1994 pripeljala do vrhunca afere Depala vas. Razkriva pa predvsem mrežo slovenskih sodelavcev, ki so njegove nasvete uporabili za Janševo politično likvidacijo, ki pa je bila le delno uspešna. In le-ti so bili očitno pripravljeni narediti celo državni udar, svoj namen pa so kasneje podtaknili nasprotnikom. In če povežemo vsa ta dejstva s kasnejšimi poskusi, kako iz politike spraviti Janšo, lahko vidimo, da se v ozadju v glavnem pojavljajo ene in iste osebe.
Morda se bo zdela moja ugotovitev marsikomu bizarna, toda politično dogajanje je v resnici duhovni boj. Slovenski družbeni prostor je namreč še vedno na nek način »obseden« z demoni komunizma, zato pa se ost zla usmerja proti tistemu, ki jim je najbolj nevaren. In zagotovo je to sedanji predsednik SDS, ne glede na njegove karakterne slabosti in dosedanje politične napake. Škoda le, da tem ugotovitvam nočejo prisluhniti nekateri intelektualci iz krščanskodemokratskega kroga in celo klerikom, ki lažje verjamejo akterjem »navidezni resničnosti« slovenske »normalnosti« kot pa tistim, ki že vseskozi opozarjajo (oz. opozarjamo) na hude deviacije, ki se skrivajo za sicer lepo fasado demokracije s simetrijo levice in desnice. Toda levice in desnice tu sploh ni – v resnici gre za boj med paradržavo in eurodemokrati, ki ne sledijo (sledimo) simboliki in praksi lanske proslave v Stožicah. Zato je težko razumeti pismo, ki sta ga podpisala dva precej znana klerika in ga naslovila na slovenske škofe, češ da je tednik Družina prekoračil meje dovoljenega, ker je v praznični prilogi objavil intervju z Janezom Janšo in njegovo ženo Urško Bačovnik Janša. Gre sicer za intervju brez politične vsebine, za razliko od nedavnega intervjuja s poslancem SDS Francem Breznikom v Družini. Če bi živeli v normalni demokraciji, bi se z vsebino pisma morda celo strinjal – a kaj, ko je tudi v očeh mnogih katoličanov zaradi vpliva medijskega korpusa 571 Janša nekakšen »bavbav«, skoraj poosebljeno zlo. Zato je mogoče omenjeni intervju šteti kot prispevek k večji civiliziranosti slovenskega političnega prostora, kjer se bomo bralci verskega tiska lahko bolj neposredno soočali z resničnostjo onkraj Potemkikovih vasi, kjer nam podobe politike ne bo krojila paradržavna cenzura ter logika razrednega sovraštva. Pa ne zaradi Janše, ampak predvsem zaradi nas samih, tako katoličanov kot tudi vseh ostalih državljanov, ki smo vse bolj podvrženi besnenju kvazinovinarstva po receptu Slobodana Miloševića. Medtem ko nas vlada Alenke Bratušek prepričuje o svojih vrhunskih dosežkih, imamo možnost, da omrežju, ki je omenjeno vlado pripeljalo na oblast, rečemo NE in se opredelimo za novo slovensko pomlad.