Pa se je zgodilo. Prvič v povojni nemški zgodovini sta na kakšnih deželnih volitvah skrajno levi in skrajno desni pol skupaj osvojila absolutno večino. To je bila kombinacija, ki je pokopala Weimarsko republiko, ustoličila Hitlerja, pahnila Nemčijo in svet in katastrofo ter priskrbela najhujšo travmo sodobni Zvezni republiki Nemčiji. Kar malo strašljivo je, da se je zgodovina ponovila v deželi Turingiji, kjer leži tudi Weimar, po kateri so poimenovali ponesrečeno prvo nemško republiko.
Neizprosne številke
Najprej številke. Levica, naslednica nekdanje komunistične Socialistične enotne stranke Nemčije, je dosegla velikih 31 odstotkov glasov. Dosedanji ministrski predsednik Bodo Ramelow je sijoči zmagovalec. Drugače kot njegova kolega, socialdemokrat iz Brandenburga in demokristjan s Saškega, ki sta v strahu pred Alternativo za Nemčijo zgolj izgubila manj od pričakovanj, je svoj izid celo izboljšal. Levica še nikjer po združitvi Nemčij ni bila močnejša. Toda Ramelow je triumfiral na račun koalicijskih partnerjev. Socialdemokrati so tudi v Turingiji zdrsnili krepko pod deset odstotkov. zeleni se kljub siceršnjemu apokaliptičnemu vzdušju glede okolja v Nemčiji komaj držijo petodstotnega praga. V celoti je premierjeva koalicija izgubila večino.
Na drugem mestu je Alternativa za Nemčijo, za katero je to že peto drugo mesto na vzhodu Nemčije. Ker je dosegla 23,5 odstotka glasov, ima z levičarji krepko večino. To pomeni, da brez ene ali druge stranke ni mogoča nobena koalicija. V najtežji položaj omenjeno spravlja v Turingiji prej tradicionalno vladajoče krščanske demokrate, ki so s prvega zdrsnili naravnost na tretje mesto. Pred dvajsetimi leti so imeli na jugu nekdanje Nemške DR 51 odstotkov, danes jih imajo manj kot dvaindvajset. Nekoliko presenetljivo so se v deželni zbor kljub hudi polarizaciji vrnili liberalci, čeprav bo za potrditev njihovega uspeha potrebno počakati do jutra.
Podobnosti brez meja?
Kljub “weimarskim razmeram” v Turingiji je umestno vprašanje, ali sta Levica in Alternativa za Nemčijo res primerljivi s predvojnimi nemškimi komunisti in nacionalsocialisti. Kot rečeno, si bodo morali to vprašanje v naslednjih tednih zastaviti predvsem krščanski demokrati. Intenziven pritisk medijev in mnenjskih voditeljev nanje se je že začel. Ni presenetljivo, da jih ti tako rekoč enoglasno silijo v objem Levice. V ta namen kar ne morejo prehvaliti domnevne sredinskosti Boda Ramelowa, nad vzhodnonemškim socializmom navdušenega zahodnjaka, in “normalnosti” Levice. Res pa je, da so za politično sprejemljivost Levice kot vodilne vladne stranke poskrbeli že socialdemokrati in zeleni pred petimi leti, čeprav je sploh med zelenimi, ki so na vzhodu zrasli iz odločne opozicije komunističnemu enoumju, to povzročilo kar nekaj kritik.
Račun se ni izšel niti socialdemokratom. Njihov argument proti veliki koaliciji s krščanskimi demokrati je tedaj bil, da bi se v navezi s krščanskimi demokrati utopili. Zdaj jim je bratenje z Ramelowom odneslo tretjino že tako skromnih dvanajstih odstotkov glasov. Najbolj izobraženi volivci in urbana središča so tako včeraj množično volili postkomuniste. Celo kar nekaj (predvsem starejših) nekdanjih volivcev krščanskih demokratov je iz bojazni pred Alernativo prebegnilo k temno rdečim.
Nazadnje bodo torej “črni” skoraj gotovo prisiljeni na ta ali oni način sodelovati z Levico
Trenutno takšno usmeritev podpira večina strankinih privržencev v Turingiji, poleg tega za kakršno koli drugo možnost ni mandata volivcev, saj krščanski demokrati niti z morebitno podporo Alternative ne bi mogli postaviti ministrskega predsednika, pa še veliki osmoljenci volitev so.
Tu je še vsestranska problematičnost voditelja Alternative za Nemčijo v Turingiji Björna Höckeja, ki sodi med izrazite pripadnike desnega krila v stranki, za katero spogledovanje s Hitlerjevo dediščino ni tabu, vsaj ne v zadostni meri. Toda dolgoročno so stalne koalicije krščanskih demokratov, ki so pod Merklovo že tako ali tako izgubili večino smiselnega profila, z “rdečimi”, “zelenimi” in zdaj očitno s “temno rdečimi” slaba popotnica za prihodnost. Onemogočajo namreč vsebinsko soočenje z Alternativo za Nemčijo. Ta se krepi prav na račun vsaj na vzhodu Nemčije vse močnejšega vtisa, da drži vse njene tekmice od demokristjanov do Levice skupaj predvsem želja, da bi ohranile status quo in s tem svojo moč. Omenjeno seveda ni zgolj nemški, marveč vseevropski problem, v okviru katerega so konservativci v zadnjih letih vsaj na zahodu celine večinoma potegnili kratko.
