V preteklih dneh nas je doseglo precej prošenj za molitev. Nenadna prometna nesreča, v kateri je ugasnilo življenje žene, mame in babice. Težke diagnoze rakavih obolenj pri mladih. Očetje, ki se v bolnici borijo za življenje. Poskus samomora.
Nekatere od preizkušanih poznam osebno, drugih ne. Čeprav se me vsaka zgodba dotakne, nisem take vrste človek, ki bi preveč razglabljal, se spraševal, iskal dodatne informacije in morebitne novice o izidih.
Vsakogar položim v svoj molitveni šotor. Izročim v Božje roke. Vesela sem dobrih novic o srečnih koncih. A tudi novice o tem, kar je v naših, človeških očeh poraz, ne omajejo moje vere.
Morda zato, ker v resnici še nisem doživela zares težke preizkušnje najbližjih. Ker moja vera še ni bila postavljena pred ključno vprašanje: Boš spustila tisto, kar ti pomeni največ, in hodila za menoj? Četudi je to lastno življenje, tvoj mož, tvoji otroci?
Ne vem, kako bi (bom) odgovorila, ko mi bo postavljeno to vprašanje.
Sem si pa danes morala odgovoriti na sledeče vprašanje: Ali bom ob vseh stiskah, o katerih slišim in za katere molim, zapadla v malodušje in se vdala razmišljanju “ali se sploh splača”? Kaj je tisto, kar lahko v danem trenutku naredim, poleg molitve?
Ozrla sem se na križ v dnevni sobi. In slišala Jezusa, ki mi pravi: vzemi svoj križ in hodi za menoj. Vztrajaj v svojem poslanstvu in ne utapljaj se v občutkih nemoči. Pretipkaj intervju za revijo. Pošlji vabilo za srečanje pričevalcev. Zloži perilo. Ne skrbi na zalogo in zaupaj. Jaz sem s teboj vse dni do konca sveta.
da,svoj križ…