Kaj mi manjka? Povzetek misli Alenke Rebula za reševanje problemov skozi postni čas

Z besedami »pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš«, smo vstopili v postni čas. Čas, ko premišljujemo o lastni minljivosti in veri v presežno. V teh dneh je zato tudi priložnost, da nase in na druge pogledamo z usmiljenjem ter nežnostjo. Vsak dan nam narekuje mnogo obveznosti in nas vodi v pomanjkanje časa, da bi našli stik najprej s sabo in nato z bližnjimi. Ali je res, da nam ne preostane drugega, kot da se prepustimo toku vseh opravkov in zahtev okolice?

Na Radiu Ognjišče sem, verjamem, da ne po naključju, ravno na pepelnično sredo naletela na pogovor z naslovom Ljudje smo bitja odnosov. V njem nas psihologinja Alenka Rebula in voditeljica Nataša Ličen vabita, da v sebi in v svojem domu vzpostavimo mir. Mir za sebe in druge. Ob poslušanju sem čedalje bolj čutila, da je to tisto, kar povezuje tudi postni namen, ki ga želim doseči sama.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na tej povezavi, v pomoč sebi in vam pa sem pripravila izpis njegovih glavnih iztočnic.

KORAK PO KORAKU ODPLETAMO VOZLE PROBLEMOV

Psihologinja Alenka Rebula pravi, da ljudje nimamo prave kulture reševanja problemov, ki se nam nato kopičijo. Najtežji zapleti nastajajo ravno v odnosih, ko vsak zapleta po svoje. Opozarja, da je najslabše, kar lahko storimo, to, da si želimo naenkrat rešiti vso gmoto problemov (v službi, doma z otroki, partnerjem …).

V takem trenutku se posvetimo le eni stvari in tisto potrpežljivo odvozlajmo. Pri tem si dovolimo pustiti, da drugi problemi počakajo. V procesu razreševanja se tako naučimo, kako se to počne, ter se lažje nato lotimo tudi drugih.

ZASTAVIMO SI CILJE

Naredimo si seznam tistega, kar nam je pomembno (odnosi v družini, med sodelavci …). Nato se osredotočimo na en cilj, ki ga lahko naredimo v času, s katerim razpolagamo. Če je cilj realen in ga lahko dosežemo, nam to prinese mir in zadoščenje. S tem pa pride tudi občutek samospoštovanja, da se lahko zanesemo nase, saj smo svoji odločitvi lahko sledili.

ODLOŽIMO ZAHTEVNOST IN PRIČAKOVANJA DO SEBE

Če nam cilja ne uspe doseči, nam stvarnost sporoča, da ga v tem trenutku tudi ne bomo zmogli razrešiti. To pomeni, da lahko situacijo sprejmemo in si dovolimo biti ljudje ter da pridejo dnevi, ko nam enostavno »ne steče«. Prizanesljivi pa smo tudi do drugih (do otroka, ki mu morda nečesa ne uspe v tistem trenutku, ko bi mi radi ipd.) Tudi drugi imajo slabe dni!

NAGOVORIMO NERVOZO

Nervozo ljudje velikokrat razumemo napačno. Takrat, ko smo razdraženi, nam naš živčni sistem (čutila, s katerimi dojemamo svet) sporoča, da je ali nečesa preveč (dela, zahtev …) ali pa je premalo tistega, kar bi potreboval (miru, tišine …). Če smo v pomanjkanju dlje časa, se začne telo upirati. Znajdemo se v konfliktu med lastnimi potrebami in zahtevami okolja (npr. ko bi telo potrebovalo počitek, v službi pa zahtevajo, da delamo več, nas um prisili, da sledimo tem zahtevam, čeprav smo izčrpani).To pa vodi v boleč občutek, da ne živimo svojega življenja.

VZPOSTAVIMO DOGOVOR MED LASTNIMI POTREBAMI IN OKOLJEM

Če v nas poteka vojna, ne moremo polno delovati. Zato je potrebno, da najprej zaščitimo svoje globlje potrebe in vzpostavimo dogovor z okoljem. S tem dosežemo spoštovanje tega, kar nujno potrebujemo.

Ne krivimo vse okoli sebe, da so razlog za našo jezo. Raje se vprašajmo: kaj mi manjka? Kaj bi mi zares pomagalo in dalo olajšanje? Kmalu bomo ugotovili, da nas jezi pomanjkanje nečesa temeljnega. Ker smo bitja odnosov, nam zelo verjetno manjka nekaj v odnosu z drugimi. Morda objem, spodbudna beseda … Velikokrat se zgodi, da imamo ob sebi ljudi, ki bi nam to tudi lahko dali, pa smo s svojo razdražljivostjo odbijajoči. Zato prosimo za pomoč. Ko si srečen in si se naužil ljubezni, te preneha jeziti toliko stvari.

POČIVANJE JE SPOSOBNOST

Ne le konec tedna, ampak tudi večkrat na dan se ustavimo vsaj za 5 minut, zadihajmo in se poskušajmo zavedati, kaj delamo v tem trenutku. S tem si damo priložnost, da se tudi zavemo, ali sploh želimo početi to stvar.

Napajamo se lahko v naravi – ne kot športno udejstvovanje, ampak če smo v njej čuteče (jo opazujemo, začutimo, kaj se v njej dodaja, jo občudujemo …). Prav tako se lahko napolnimo s prebiranjem tistih knjig, ki spremljajo naše življenje in nas usmerjajo v globino. Pri tem Alenka Rebula ponovno opozarja, da z branjem ne hitimo, ampak si zanj vzamemo čas in pustimo, da določene misli odmevajo v nas.

USTVARIMO MIREN IN TOPEL DOM

Človek se lahko v polnosti razvija, krepi in povezuje z drugimi le v vzdušju miru in sprejemanja. Prioriteta družine bi morala biti, da se vsi radi vračamo domov, kjer si lahko oddahnemo. Velikokrat pa storimo ravno obratno in se iz dneva v dan ženemo za tistim, kar mislimo, da če bo opravljeno, nas bo tudi pomirilo. Stanovanje bo tako morda res vsak dan pospravljeno, a kljub temu ne bomo našli miru. Prav to nam zato sporoča, da gotovo nekaj delamo narobe in tisto, za kar se tako ženemo, ni vredno in nima smisla, saj ne bo dalo tistega, po čemer vsi hrepenimo – da bi bili razumljeni in sprejeti.

To občutijo predvsem otroci, ki se s tem še ne znajo soočati tako kot odrasli. Počutijo se, kot bi bili v stalni nevihti, čeprav je zunaj sončno, in tudi kasneje v življenju nosijo v sebi ta občutek.

NEGUJMO LEPOTO IN JI SLUŽIMO

Potreba po miru je povezana s potrebo po lepoti. Kadar smo razdraženi, začnemo kvariti stvari. Stvari se nam začnejo tudi zdeti grde. V miru pa dobimo sposobnost, da lepoto vidimo, jo negujemo, v njej uživamo in ji služimo.

Če mi bo v tem postu uspelo odvozlati le en vozel, ki sem ga zavozlala, ali mi bo uspelo vsaj kak dan prizanesljivo pogledati na potrebe sebe, bližnjih, bom bližje Kristusu, ki je s svojo žrtvijo prišel na zemljo, da bi se ljubili med seboj, kakor nas ljubi On. Pomagajmo si nositi križe in skupaj v miru pričakajmo radost velikonočnega jutra.