Začel se je postni čas. Za nami je že več kot polovica programa Fiat. Čas za malo bolj poglobljen pregled in refleksijo. Kje sem? Se Fiat pozna v mojem življenju? Kako in kje se pozna?
Pretekli vikend sva z možem Matejem preživela v Izoli na nadaljevalnem seminarju Odkupljeni za visoko ceno. Tema je bila pravi uvod v postni čas, saj smo veliko razmišljali o tem, kaj pomeni Jezusova prelita kri za vsakogar od nas. Govorili smo o osnovah (temeljno oznanilo), pa vendar na način, ki nas je pretresel in ob katerem se je vsak od nas lahko vprašal: ali sploh dojamem, kaj vse je Jezus pretrpel za nas? Se zavedam, kaj se zgodi pri vsaki sveti maši? Verujem, da pri obhajilu prejmem Jezusa?
Med samim seminarjem nisem uspela v polnosti dojeti vsega, o čemer smo razmišljali. Toda pri maši, pri adoraciji, pri molitvi rožnega venca sem mnoge besede, ki jih izrekamo iz navade, in mnoge geste, ki jih naredimo pri maši, začela dojemati bistveno drugače.
In kje se pozna Fiat v mojem življenju? Vem, da se pozna pri kilogramih. V Izolo sem namreč vzela hlače, ki mi v začetku leta niso bile več prav. Toda to ni bistvo. Bistveno vprašanje je, ali se pozna tudi v mojih odnosih. V mojem odnosu do moža, otrok, v mojem odnosu do Boga.
Nekatere kategorije v programu brez težav presojaš sam: molitev rožnega venca, kljukica. Branje Božje besede, kljukica. Brez mesa ob petkih in sredah. Kljukica.
Kaj pa kategorija brez opravljanja in pritoževanja? Prisotnost med pogovori? To so kategorije, pri katerih je dobrodošla pomoč “zunanjih ocenjevalcev”, seveda v prvi vrsti moža in otrok. Oni ti bodo dali iskreno povratno informacijo.
Naj bo letošnji post vzpodbuda, da ponovno ozavestimo svoj “zakaj”, ki smo si ga izbrale pred vstopom v program. In tudi ob njem preverimo, koliko se pozna Fiat v našem življenju.