Pogosto se sprašujem zakaj je zdrava, kmečka pamet tako podcenjena. Posebno levičarska srenja ima hude težave s pametjo. Nekako se ji ne uspe spoprijateljiti z njo. Odlično obvladajo prazno govorjenje, čehljanje za ušesa ali kakor se po novem reče »piar«. Spomnimo se kaj vse govorijo ob sodobni selitvi narodov. Težava je v tem, da ne ločijo osnovnega in to je: vstopiti ni enako kot izstopiti.
Ko človek stoji pred vrati, pred katerikolimi vrati, točno ve ali je notri ali zunaj. Levo in desno od vrat je običajno zid ali nepremagljiva ovira. Vrata so tam, da omogočajo urejen vstop in izstop. Ko so vrata zaklenjena morejo vstopiti samo tisti, ki imajo ključ. Sicer se pozvoni, da odpro tisti, ki so notri. Kdor vdira pa nima dobrih namenov. Vrata so bistvena v našem življenju, vedno prisotna in nekaj običajnega, zato morda nikoli o njih niti ne razmišljamo.
Že od vsega začetka so domovi imeli vrata. Včasih so jih zapirali z zapahi, zdaj jih s ključavnicami, ki so vedno bolj sofisticirana. Vrata (in okna, torej odprtine) so najšibkejša točka vsakega doma, vsake trdnjave, vsakega gradu, vsakega zapora, zato so običajno posebej varovana. K vratom postavimo vratarja, stražarja, ključavnico, da omogoči varnost tistim, ki so notri in prepreči vstop nezaželenim. Obenem pa dovoli tudi prisrčen sprejem gosta in prijatelja. Vrata so torej prostor srečevanja, sporov, slovesa.
Glede na naš položaj pred vrati smo včasih notri in včasih zunaj. Če smo notri, smo lahko tam prostovoljno ali prisiljeno. Prostovoljno smo npr. v trdnjavi, ker zunaj divjajo roparske tolpe ali se sprehajajo sovražniki. V tem primeru smo radi notri in se notri počutimo varne. V svetu si vsak gradi svojo trdnjavo. Pravimo ji dom. Sodobna tehnika nam omogoča alarmne naprave, video nadzor, senzorje gibanja, take in drugačne zaklepe. Vse pa ima en sam namen. Svetost in varnost našega doma hočemo zaščititi pred vlomilci, tatovi, roparji in drugimi nepridipravi. Vsak ima pravico do tega in nihče se nad takim početjem ne vznemirja. Dom je resnično nekaj svetega in nedotakljivega. Če smo pa prisiljeni nekje bivati, potem smo v ječi. Jetnik nosi v sebi željo, da bi pobegnil, kajti ječa je zunanje znamenje, da nismo svobodni. V ječo so nas zaprli drugi, ker zanje predstavljamo grožnjo ali pa smo prekršili kakšen zakon in so nas ujeli. V ječo noče nihče.
Podobno je tudi, ko gre za države. Države gradijo zidove. Rim je gradil svoj limes, da bi obvladal pretok ljudi in blaga na mejah. Na eni strani barbarstvo na drugi strani civilizacija. Rimska. Tudi takrat je bil pritisk iz barbarstva v civilizacijo enosmeren. Iz rimskega cesarstva so odhajale le legije, ki so z ognjem in mečem širile civilizacijo… rimsko.
Mesta so se skozi zgodovino odlikovala po obzidju, ki je določalo »varno notranjost«. Obzidje je meščanom omogočalo, da so mirno spali. Na podeželju so se morali braniti sami. Tam je bilo nevarno živeti. V najhujših časih so se morali vaščani organizirati v vaške straže, da so pregnali tolpe, ki so jih ogrožale. To je bilo v času, ko oblast ni zagotavljala prebivalcem varnosti njihovega življenja in imetja. Takih časov si ne smemo več želeti.
Svojo žico je nekoč dobila tudi Ljubljana. V svoji nemoči so jo zgradili Italijani. Ne kot velik zapor, temveč kot utrdbo, da bi rešili prebivalstvo pred nenehnimi krvavimi atentati morilskih vosovskih trojk. Pobijali so Slovence. Malo ali nič Italijanov. Ljubljana zato ni bila zapor, bila je varno območje pred partizani. Zato Ljubljana ni nobeno mesto heroj. Zveni pa dobro in za malikovalce prijetno. Ko so komunisti prevzeli oblast, pa je Ljubljana postala zapor. Žico in nadzor so umaknili šele septembra* (tu sem naredil napako, saj so žico odstranili konec maja, a napaka pa ne spremeni napisanega), ko je bil holokavst nad slovenskim narodom že izvršen, ko so slovenski narodni voditelji že bili v izseljenstvu, mrtvi ali v zaporu. Žica je bila odstranjena šele, ko so se komunisti čutili zadosti močne, da bodo obstali na oblasti, kajti bali so se ljudstva zato so pregoljufali one prve povojne volitve.
Italijani so zgradili žico, ker so pred partijskim nasiljem hoteli zavarovati vsaj Ljubljančane. Partizani so jo z zmago spremenili v zapor. Zdaj premnogi nekritično slavijo trenutek, ko se namen žice spremeni in slavijo s tekom točno tiste, ki so bili neposreden razlog za njeno postavitev. Vse to pozabljamo na oltarju prijetne in všečne športne prireditve.
Totalitarne države so tudi gradile svoj limes. Simbol vseh je berlinski zid, a ni nam potrebno iti do tja. Na naši zahodni meji je Tito dal zgraditi svojega/našega. Pas posekanega gozda je bil še do pred kratkim viden. Zdaj se tam šopiri le še napis »Tito«, ki razodeva zaslepljenost in vero v kriminalca. Tudi na tej meji je bil pretok ljudi enosmeren. Streljali so nanje, jih zapirali in ubijali. A rajši govorimo o berlinskem zidu kakor o svojem. Morda zato, ker bi morali potem pomembne ljudi postaviti pred sodišče? Morda zato, ker so streljali taki, ki svobodno hodijo po naših ulicah ali nas poučujejo o demokraciji, strpnosti in drugačnosti? Ti limesi so spreminjali cele države v zapore. In to je tista bistvena razlika, ki je ne smemo pozabljati.
Zdaj ima tudi Slovenija svoj zid. Na južni meji. Tokrat smo ga postavili, da ne bi neurejeno prihajali notri. Pustili smo – kakor Rimljani – odprta vrata, naše mejne prehode. Vsaka država mora nadzorovati pretok ljudi. Vedeti mora kdo prihaja, po kaj prihaja, kaj želi in ali kaj skriva … ali je to tako težko razumeti? Alternativa redu je namreč nered, kaos, anarhija. Kdor želi rešiti preselitveni tok ga mora ustaviti pri izvirih. Ali ne bi bilo boljše, da bi tudi oni od Bruslja in Ljubljane zahtevali, da uvede znosen in urejen sistem vizumov v deželah od koder prihajajo prišleki? Ali ne bi bilo bolj pametno, da se resnično potrudimo za mir tam kjer smo nekritično podpirali npr. »arabsko pomlad« s katero so premnogi prešli iz dežja pod kap in so pahnjeni v vojno, revolucijo, bedo in begunstvo? Ali ne bi bilo boljše, da se končno vprašamo kaj naj npr. z Afganistanom kjer se srečujejo Rusija, Kitajska in Zahod in se borijo za svoje visoke cilje, ki jih mi navadni ljudje ne poznamo ob pomoči tamkajšnjih plemenskih voditeljev, ki jim je lastnih ljudi malo mar? Privoščimo tudi drugim, kar imamo sami. Od naših voditeljev zahtevajmo, da se povsod pošteno zavzamejo za mir in pravičnost.
Levičarji so proti žici na meji. Tudi jaz. Ampak sam menim, da je trenutno nujna, če hočemo še naprej živeti v redu in svobodi, ki smo se je navadili. A če hočemo znotraj imeti red in mir, ga moramo uveljaviti na meji. To pa je naša (upam, da ne več dolgo!) južna meja. In če je zato potrebno uporabiti drastične metode, jih pač uporabimo. Kajti zdaj smo noter in nočemo ven. In milijoni hočejo noter, k nam. Mi nočemo nikamor. Končno živimo v svobodi, ki jo ogrožamo le sami. Živimo v redu, ki s tehniko počasi postaja totalen nadzor. Živimo v političnem sistemu, ki nam omogoča urejeno zamenjavo oblasti, ki mu pravimo demokracija. Vlada nam večina a se zahteva, da spoštuje in upošteva tudi manjšino (ta drugi del naši kontinuiteti še ni čisto samoumeven).
Zato naj bo na naših mejah nadzor, ki je potreben, da prišleki ne bodo svojega kaosa, svojega načina življenja, svojih slabih navad, svojih preživelih tradicij, svojega političnega sistema, svojih verovanj začeli vsiljevati in zahtevati od nas. Saj prav od vsega tega bežijo!
Ko pridejo k nam, naj se obnašajo kot gostje, ki spoštujejo gostitelja. Mi pa se obnašajmo kot gostitelji, ki jim je gost svet. A to stanje ne sme in ne more biti trajno. Kdor hoče vstopiti v našo družbo, ta ni več gost, ampak sodržavljan, ki ima tudi dolžnosti in ne le pravice. Kdor hoče k nam, naj pusti zunaj, kar mora tam ostati. Sicer bomo vsi kmalu »tam zunaj«…
