V razgovorih z mladimi lahko pogosto slišimo, da je tukaj – v šoli, družini, mestu, državi, regiji – vse brez zveze. Kadar je nekaj brez zveze, vse zanič, potem to ni povezano z ničemer, to nima smisla. Izraz »brez zveze« označuje nezmožnost najti smisel. A kadar mlado generacijo ugrabi nesmisel, ko mladi postanejo nihilisti in negativisti, je to znak za alarm.
Obstaja podskupina mladih, ki so sočasno prepričani v svojo vrednost in v brezvrednost ljudi iz okolice. Verjamejo v: «Jaz sem v redu, drugi so brez zveze!« Njim so še v redu maloštevilni enako misleči, s katerimi se družijo in se zapirajo v »vzvišene« skupinice ali subkulture. Te tekmujejo med seboj v vzvišenosti tako, da se medsebojno prezirajo in na vse »druge« prezirljivo gledajo kot na »rajo«.
V njihovih glavah je samospoštovanje nujno in čvrsto povezano s prezirom drugih ljudi: morajo prezirati in obsojati druge, da bi občutili lastno vrednost in bi drugim ljudem pokazali, da so »iznad«, »nekaj več«.
Večina od njih ima fantazijo, da je tam nekje, daleč stran od tod, mnogo boljši, bogatejši in pravičnejši svet, v katerem bi oni zmogli odlično funkcionirati, a le če bi jih ta svet želel sprejeti. Svoje zavračanje pripadnosti tej »brezzvezni« skupnosti poudarjajo tako, da pogosto uporabljajo tujke, tuje stavke, najpogosteje angleške.
Najbolj ogrožena podskupina mladih ima v sebi stališče »Jaz sem brezveznik in drugi so brezzvezniki!«, kar je sočasno pozicija hkratnega prezira do sebe in do drugih. Medtem ko je prva podskupina v konfliktu z družbo okrog njih in jo morajo prezirati, da bi sami sebe lahko cenili, je pri drugi podskupini konflikt notranji, saj niti sprememba družbe ne bi spremenila negativnega odnosa do sebe.
V času, ko večina mladih ne vidi smisla, v generaciji ni ne energije ne gibanja k nekemu smiselnemu cilju, temveč se kolektivno čaka in životari. To je depresivna pozicija, čeprav obnašanje včasih ni podobno depresiji: odvisnost od igric, pornografije, socialnih internetnih mrež, jemanja drog, opijanja z alkoholom, kockanja, ekstremnih športov, vztrajanja v površnem hedonizmu …
Smisel ne obstaja sam po sebi, ampak ga ljudje najdejo ali bolj točno pripisujejo določenim stvarem. Kadar mladostnik izjavi, da je nekaj brez zveze, se mora starš takoj aktivirati in se temu zoperstaviti. Raziskati mora, zakaj njegov otrok tako misli in kaj bi bilo zanj bolj smiselno. Starš mora otroku dokazati, da povezava in smisel obstajata in da pri otroku razbija ta negativizem z argumenti. Čeprav se mladostnik s tem nikakor ne bo strinjal, taki razgovori z njim zagotovo delujejo nanj pozitivno.
Starši, ki svoje razočaranje nad življenjem v danem okolju prenašajo na otroke, delajo veliko napako. Mnogi dobri učenci so odlično funkcionirali v urejenem sistemu, a ko je sistem postal neurejen, so oni postali neprilagojeni. Ker niso želeli, da spremenijo sebe in svoje vrednote, so ti pripadniki srednjega razreda raje okrivili sistem. Čeprav so imeli vso pravico to storiti, pa prenašanje tega na mlade deluje nanje strupeno.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno v knjigi Psihologike, kjer so zbrane prve kolumne za Politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
