Vohuni Informbiroja v Jugoslaviji

V začetku avgusta, natančneje 04. 08. 1951 se je pred okrožnim sodiščem v Beogradu začela cela vrsta obravnav proti sovjetskim vohunom, sočasno pa je takratno Ministrstvo za zunanje zadeve FLRJ izročalo številne note jugoslovanske vlade veleposlaništvom sosednjih držav, ki so s provokacijami in ubijanjem »jugoslovanskih graničarjev«, permanentno kršile suverenost in nedotakljivost Jugoslavije. Bil je čas Informbiroja! »Zdrave sile« sovjetskega hegemonističnega Stalinovega režima, kot na primer Vladimir Lebedev, Juraj Naumov, Kiril Sitarski, major Morozov, sovjetski veleposlanik Goranov in drugi, so bili vsi po vrsti ruski vohuni. Vohunili so po jugoslovanskih tovarnah, razpečevali so prosovjetsko propagandno gradivo, zbirali so informacije o vojaških posadkah in objektih, zasledovali so pomembne jugoslovanske osebnosti, infiltrirali so se v takratno jugoslovansko tiskovno agencijo Tanjug in drugo.

Historiat spora med Titom in Stalinom je koreninil že v obeh AVNOJIH v Bihaču in v Jajcu, po drugi svetovni vojni pa se je samo še poglobil z vojaško podporo Jugoslavije Grčiji, z jugoslovanskim poskusom nadvlade Albanije in s Titovo neznansko željo, da bi postal regionalni politični vodja na Balkanu. Stalin, ki je imel takrat veliko problemov s hladno vojno z ZDA in Anglijo, je bil Titovih »muh« hitro sit. Z resolucijo Informbiroja ga je preprosto postavil na rob političnega dogajanja, zveste sosednje države pa je nahujskal proti Jugoslaviji. Posledice so bile drastične: popolna ekonomsko – tehnična blokada, pomanjkanje rezervnih vojaških delov za vojna letala in tanke ter mednarodna politična blokada Jugoslavije. To pa še ni bilo vse; na zahodu se je vedno bolj zarisovalo pereče vprašanje Trsta in meje z Italijo. Militantna zunanja politika takratne Jugoslavije pa je s prisotnostjo domala celotne jugoslovanske armade na italijanski meji in z grožnjo vojaške intervencije, resno politično in vojaško destabilizirala širšo regijo. Zato so tudi Angleži potem razboritega Tita hitro postavili v popolno blokado na ravni mednarodne skupnosti, katera si sredi Evrope ni želela tretje svetovne vojne.

Že tri leta po končani drugi svetovni vojni pa se je drastično povečalo tudi število obmejnih incidentov, ki so jih načrtno povzročale sosednje informsko orientirane države. V Beli knjigi vlade FLRJ je bilo v obdobju 01. julij 1948 do 15. oktobra 1950 zabeleženih 1067 obmejnih oboroženih spopadov ob romunski, madžarski, bolgarski in albanski meji. Prvega jugoslovanskega »graničarja« so 07. oktobra 1949 ubili Albanci, v začetku avgusta 1951 leta pa je ob romunski meji padel Slovenec Ivan Šimec, vmes pa so bili ustreljeni še mnogi drugi vojaki. Najhuje je bilo na madžarski in romunski meji. Zaradi Golega otoka, kamor je Tito zapiral svoje nasprotnike, so mnogi stalinisti bežali na vzhod, v komunistično Sovjetsko zvezo.

Foto: Wikipedia