Stanje vojnih grobov v Sloveniji se dramatično razlikuje od zahodnih modelov urejanja, ugotavljajo v vladni komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Zato Slovenija ne bo sodila v ta kulturni krog, dokler ne bomo zgradili primerjalno vzdržnega sistema raziskav, pokopov, urejanja in vzdrževanja grobov in vojnih grobišč.
Republika Slovenija glede ureditve vojnih grobov ne sodi med urejene države. Že po prvi svetovni vojni so za slovenske žrtve postavljali bolj simbolne spomenike kot iskali njihove grobove. Po drugi svetovni vojni je revolucionarna oblast le pol slovenskih žrtev štela za vredne groba in spomina, drugim je to pravico vzela. Tudi grobovi okupatorjev in drugih nasprotnikov partizanskega gibanja oz. žrtev titoističnega nasilja so bili po ukazu revolucionarne oblasti spomladi 1945 zravnani z zemljo. Toda še za grobove, ki so jih komunistične oblasti priznale za svoje, niso razvili dosledne politike urejanja in varovanja. V Sloveniji je bil Zakon o vojnih grobiščih (Uradni list RS, št. 65/03, 72/09 in 32/17) sprejet leta 2003 ter noveliran leta 2009 in 2017. Vendar Slovenija ni razvila ustanove, ki bi se ukvarjala z vojnimi grobišči. Služba za vojna grobišča je bila leta 2010 celo razpuščena.
Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč (v nadaljevanju Komisija) je v letih od 2006 do 2009 razvila in vpeljala postopke, ki ukvarjanje z vojnimi grobišči dvigujejo na primerljivo svetovno raven. Po sprejemu Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (Uradni list RS, št. 55/15) leta 2015 je lahko začela svoje poslanstvo uresničevati v polnem obsegu.
V Komisiji smo ves čas spremljali uresničevanje Zakona o vojnih grobiščih. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik sta izkušnje Komisije vgradila v novi Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev leta 2015. Obenem pa smo ugotavljali, da v RS niso problem samo prikrita grobišča, ampak so prav tako odprt problem grobovi Slovencev iz 1. in 2. svetovne vojne po svetu in tudi druga vojna grobišča v Sloveniji. Zato sem za 9. redno sejo Komisije 23. avgusta 2017 pripravil analizo, ki jo dopolnjeno objavljamo v nadaljevanju. Izvleček analize sem objavil v septembrski prilogi Družine Slovenski čas[1].
Slovenskega mesta mrtvih, v katerem bi imeli evidentirane, razglašene in urejene grobove smrtnih žrtev vojnega in revolucionarnega nasilja, si, dokler je RS v zahodnem kulturnem krogu, ne moremo predstavljali drugače kot podobnega modelom zahodnih držav. Omenimo Veliko Britanijo s Commonwealth War Graves Commission, Združene države Amerike z American Battle Monuments Commission, National Cemetery Administration of the Department of Veterans Affairs, Zvezno republiko Nemčijo z Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge e. V. in druge[2].
Stanje vojnih grobov v Sloveniji se torej dramatično razlikuje od zahodnih modelov urejanja. Zato RS ne bo sodila v ta kulturni krog, dokler ne bomo zgradili primerjalno vzdržnega sistema raziskav, pokopov, urejanja in vzdrževanja grobov in vojnih grobišč.
Komisija je pred enajstimi leti sodelovala pri oblikovanju predloga za ustanovite Zavoda RS za oskrbo vojnih grobišč. Ker v tem času ni nastala ustrezna organizacijska oblika, je bila poleti 2017 na sestanku pri predsedniku RS oblikovana pobuda, da ponovno predlagamo analizo stanja in iskanje možne rešitve za vzpostavitev vsebinskega in institucionalnega okvira za raziskavo, urejanje in varovanje vojnih grobišč. Če se osredotočimo na 1. in 2. svetovno vojno, je prva ugotovitev, da RS nima zbranih podatkov o grobovih večine smrtnih žrtev prebivalstva Slovenije. Izgube slovenskih vojakov v 1. svetovni vojni se ocenjujejo na okoli 36.000, k temu bo treba prišteti še nekaj tisoč civilnih žrtev, kar bi bilo okoli 3,1 odstotka prebivalstva. Na Inštitutu za novejšo zgodovino (v nadaljevanju INZ) je v pripravi popis vojaških žrtev 1. svetovne vojne. Čaka nas še popis civilnih žrtev vojne. Popis žrtev 2. svetovne vojne in revolucije, ki ga izvajajo na INZ, trenutno kaže na okoli 100.000 smrtnih žrtev ali okoli 6,7 odstotkov prebivalstva. Popis je izjemno delo, vendar še zdaleč ne zaključeno. K tem številkam bo v prihodnosti potrebno dodati še izgube zamejskih Slovencev, morda še vojne izgube med slovenskimi izseljenci.
Od teh 136.000 žrtev 1. in 2. svetovne vojne jih je velik del izgubil življenje v tujini. Verjetno gre za več kot 50.000 ali okoli štiri desetine žrtev. Na slovenskem ozemlju je v bojih na soški fronti izgubilo življenje okoli 300.000 vojakov. Do konca 2. svetovne vojne je na ozemlju RS padlo okoli 5.000 pripadnikov nemških enot, do kapitulacije Italije okoli 1.200 pripadnikov italijanskih enot, potem pa še nekaj sto Italijanov do konca vojne. Od žrtev rdečearmejcev jih je bilo več kot 3.000 vojnih ujetnikov v Mariboru in Dravogradu in okoli 600 padlih v bojih (vključno z Bolgari).
Register vojnih grobišč RS zajema okoli 130 pokopališč prve svetovne vojne z okoli 80.000 pokopanimi, za žrtve druge svetovne vojne so komunistične oblasti in potem oblasti RS uredile okoli tisoč pokopališč, grobnic in grobov, v katerih je manj kot 20.000 pokopanih. Nemci so uredili vojaška pokopališča v Celju, Kranju in Ljubljani za okoli 2.850 svojih padlih, Italijani so jih okoli 1.200 prekopali na pokopališče v Redipuglio, urejeni so tudi ruski grobovi.
RS nima pregleda nad slovenskimi grobovi padlih v 1. svetovni vojni, nad grobovi žrtev 2. svetovne vojne in revolucije, ki jih je tabuiral titoizem, nad družinskimi grobovi in večino grobov slovenskih žrtev v tujini, ki jih je titoizem priznaval.
Tako Republika Slovenija ne pozna in ne spoštuje grobov velike večine slovenskih žrtev 1. in 2. svetovne vojne. Zakaj je temu tako, bomo poskušali nakazati v naslednjem prispevku, ki bo objavljen v naslednjih dneh.
—————————————–
[1] Jože Dežman: Zavod za vojna grobišča, Družina, št. 39, priloga Slovenski čas, št. 89, september 2017.
[2] So pa tudi številne države, ki se sočasno s Slovenijo nahajajo v tranziciji iz totalitarnega v demokratični sistem (predvsem države nekdanjega sovjetskega bloka), in države s podobno izkušnjo kot Slovenija (republike nekdanje Jugoslavije, Španija, Grčija in druge).
