V prispevku imamo namen osvetliti organizacijsko vez med splošno stavko javnega sektorja 2018 in prakso prejšnjega totalitarnega režima. Pred demokratično opozicijo je torej naloga, prva priložnost se jim ponuja na letošnjih parlamentarnih volitvah, da se to vezivo splošne stavke javnega sektorja 2018 prekine.
V luči potrebe po povezovanju demokratične opozicije pred letošnjimi državnozborskimi in lokalnimi volitvami lahko v tem mesecu spremljamo sramežljivo promocijo cikla štirih javnih tribun Zbora za republiko z naslovom Kako končati tranzicijo in vzpostaviti demokracijo?
V luči navedenega povezovanja smo prav tako v tem mesecu s predhodnima prispevkoma opozorili na dva akutna problema demokratične opozicije te države. Prvi je vezan na njeno temeljno nalogo, ki je v povezovanju v blok zoper akterje ponovne vzpostavitve prejšnjega totalitarnega režima (tu). Drugi je vezan na nevarnost ali izjemno hude posledice za celotno državo zaradi splošne stavke javnega sektorja 2018 (tu). Tokrat ju bomo povezali zaradi osvetlitve nadaljnje naloge demokratične opozicije, ki je v preprečitvi organizacijske vezi splošne stavke javnega sektorja 2018 s prakso prejšnjega totalitarnega režima.
Vezivo s prakso prejšnjega totalitarnega režima
Kot smo pojasnili je splošna stavka javnega sektorja 2018, ob stroških dela »3,9 milijard evrov«, težka »991 milijonov evrov«. Ob tem kaže desetletna razvojna daljica konsolidiranega bruto dolga države – 8.275 milijonov evrov za leto 2008 (21,8 % BDP), 31.730 milijonov evrov za 2016 (78,5 % BDP) oziroma 33.285 milijonov evrov za konec 3. četrtletja 2017 (78,4 % BDP) – na vprašljivo uporabo javnih pooblastil za zadolževanje države, ki je oslabilo finančno sposobnost celotne države. Nadaljnja razvojna daljica skupne mase stroškov dela javnega sektorja – 3.153 milijonov evrov (pravne osebe javnega sektorja) za leto 2008, 3.702 milijonov evrov za leto 2010, 3.983 milijonov evrov za leto 2016 oziroma 3.846 milijonov evrov za prvih 11 mesecev 2017 – pa kaže na vprašljivo uporabo javnih pooblastil in pravic za povečevanje mase plač v javnem sektorju, navkljub izbruhu finančne krize od 1. 10. 2008 dalje.
Navedeno desetletje je nevarno ali izjemno hudo prizadelo celotno državo, vztrajanje pri nedopustni praksi pa kaže na to, da so splošno stavkajoči 2018 naperjeni zoper sedanji državni red. To se v prvi vrsti kaže s tem, da si vztrajno jemljejo pravico do lastnine, ki ni njihova zasebna last. Nasproti praksi vprašljivo stavkajočih namreč vselej stoji varovani položaj tistega, od katerega lastnina je. Manjko vedenja splošno stavkajočih o tem, da ne smejo jemati lastnine, ki ni njihova, jih veže s prakso prejšnjega totalitarnega režima.
Za razliko od sedanjega družbenega reda je bil namreč temelj lastnine v prejšnjem totalitarnem režimu »družbena lastnina proizvodnih sredstev«, z nekaj izjemami. Prvi totalitarni proizvodni cikel družbene lastnine so zagnali od aprila oziroma maja 1941 dalje, skupaj s prikrivanjem – še danes – silovite usode v proizvodnem ciklu prizadetih Slovencev in njihovih posmrtnih ostankov. V proizvodnem ciklu so osebe prizadeli na primer tako, da so jih ubili in njihove posmrtne ostanke poskrili. Z vidika jemanja lastnine, ki ni njihova pa so osebe dodatno prizadeli tako, da so jim pravico do lastnine oplenili. Zato leta 2018 splošno stavkovno zahtevanje lastnine, ki ni njihova in to v obsegu, ki je nevarno ali izjemno hudo oslabil celotno državo, kaže na vez splošno stavkajočih javnega sektorja s prakso prejšnjega totalitarnega režima.
Nepretrgana organizacija
Splošno stavko javnega sektorja 2018 izvaja skupina skoraj 20-ih sindikatov javnega sektorja, povezanih v Pogajalsko skupino reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, ob promociji Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (tu – ZSSS, 31. 1. 2018). Udeležba ZSSS kaže na nadaljnjo vez splošne stavke 2018 s prejšnjim totalitarnim režimom. ZSSS je namreč še danes vpisana pri registrskem organu dne: 30.09.1976 (tu – ZSSS na AJPES).
S tem je nepretrgana vez njihove organizacije, v okviru katere sredi 70-tih let prej. stol. imenovana Zveza sindikatov Slovenije »kot najširša razredna organizacija delovnega razreda zagotavlja odločilen vpliv razreda v družbeno politični usmeritvi in aktivnosti Socialistične zveze delovnega ljudstva« (cit. iz statuta SZDL iz 1974). Za razumevanje navedenega besednjaka vpogledamo še v spremno besedo k navedenemu statutu SZDL s strani predsednika RK SZDL Mitje Ribičiča, ki gre takole: »Gre torej za statut organizacije, ki je na temelju splošne idejnopolitične in programske usmeritve zveze komunistov ustvarjena za široko, množično, ljudsko revolucionarno gibanje za socializem, [ob čemer spoznavamo] pomembnost našega obračuna s tako imenovanim ‘liberalizmom’.«
Preprečiti vprašljivo vezivo splošne stavke 2018
Zato je med nalogami demokratične opozicije tudi, da se prepreči vez splošne stavke javnega sektorja 2018 s prakso prejšnjega totalitarnega režima.
Kot smo v prispevkih že pojasnili, namreč slednji ni deloval kot pravno urejena država in so se v njem hudo kršile človekove pravice (prim. tretjo uvodno izjavo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. 6. 1991: »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice«). Med varovanimi pravicami pa stoji nasproti vprašljivi praksi splošno stavkajočih 2018 v prvi vrsti varovana prav pravica do lastnine. Za razliko od prejšnjega režima je lastnina varovana s 33. členom Ustave Republike Slovenije. Zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj iz obdobja bivšega komunističnega totalitarnega sistema je tako v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema.
S tem je naloga demokratične opozicije, po kateri je treba preprečiti organizacijsko vez med splošno stavko javnega sektorja 2018 in prakso prejšnjega totalitarnega režima, pred letošnjimi volitvami osvetljena.