Pred volitvami kajpak, ki naj bi bile odločilne, usodne, pomembne …, s predpono »naj« v zgodovini slovenske države, seveda če odmislimo imena novih strank in se osredotočimo na vsebino programov, ne le na nove obraze, nove pričeske, nasmehe. Na sedeže v državnem zboru bi se rade posedle razne strankarske liste pa tudi stranke z imeni, ki že samo z imeni prinašajo novost in upanje, ker česa takega do zdaj ni bilo.
Veliko strank z lepimi imeni, kaj pa prinašajo novega?
V parlament bi rade prišle Svoboda, Resni.ca, Dobra država, Vesna, Naša dežela, Zdrava družba, Zavezništvo osvobodimo Slovenijo, Domovinska liga, Za ljudstvo Slovenije, Zedinjena Slovenija, Narodna stranka dela, Stranka slovenskega naroda, Naša prihodnost in vse tiste, ki so nam krojile usodo do zdaj, seveda brez SMC, ki se je združila še s štirimi strankami, da s skupnimi močmi kot Povežimo Slovenijo dejansko povežejo deželo za nove podvige. Le kdo bi bil proti temu, da v prihodnosti ne bi imeli svobode in resnice, da bi bila to zdrava družba, ki bi na pomlad zavladala v naši deželi za ljudstvo Slovenije? Kdor ne mara resnice, svobode, zdrave družbe, dobre države v naši deželi z domovinsko ligo, ni za našo prihodnost, mi je najprej kanilo na misel, a s pripombo samem sebi, da bi bilo treba slišati, kaj je novega in upanje zbujajočega za lepimi imeni. Vsebina torej, programi teh – upanje zbujajočih – imen.
Njihov program: nazaj v svetlo preteklost
Pa sem se spravil pred televizor in zapičil oči ter zastrigel z ušesi na soočenju strank in strankarskih list. Že Resni.ca sploh ni resnica, ampak prej resni ca(jzeljc). A kaj bi z njim? Da bi ob prestolnem Zokiju imeli še podeželskega Zokija. Hvala lepa! Če za hip odmislimo Povežimo Slovenijo, je vsem drugim novim strankam in listam vključno s koalicijo KUL (Koalicija uspavalnega leka) skupno to, da vsi skupaj sedemo v časovni stroj in se ekspresno odpeljemo nazaj v svetlo preteklost, v tisti čas torej, preden je premier Marjan Šarec pred tv-kamerami in mikrofoni slovesno izjavil, da se ne gre več igrat predsednika vlade, ker so koalicijski partnerji nezanesljivi. Teh slovesnih besed, ko je jemal slovo, do danes še ni preklical, kot jih tudi dotedanji koalicijski kompanjoni niso, saj je na primer Alenka Bratušek rekla, da v zdravstvu v času njegove vladavine niso napravili prav nič.
Lidija Jerkič je izjavila, da sicer ne ve, zakaj, a je vendar proti višjim delavskim plačam, če jih zrihta Janševa vlada
Vsem novim strankam in listam v kompletu s kulčki gre za vrnitev v svetlo preteklost, ko je pravosodje spalo spanje pravičnega, ko sta bila v globokem snu vrhovno in ustavno sodišče, ko protikorupcijski komisiji ni bilo treba nosu vtikati v zaščitne maske, ko je v nacionalni tv-hiški vladal blažen mir in podobno v slovenski tiskovni agenciji in so civilnodružbena gibanja, kot na primer Inštitut 8. marec, živeli kot ptički na veji. Vsem tem kot tudi akademski sferi in srboritkam na S, to je dvema Svetlanama (M, S) in Spomenki, je skupno brezmejno sovraštvo do sedanjega predsednika vlade. Karkoli že naredi njegova vlada je narobe in tudi predsednica sindikatov SSS Lidija Jerkič je pri polni zavesti izjavila, da sicer ne ve, zakaj, a je vendar proti višjim delavskim plačam, če jih zrihta Janševa vlada.
Torej: tudi ko vlada sprejme kaj dobrega ali na primer začne graditi nov dom za ostarele, takrat ta vlada ni zaslužna, pač pa kriva za to pridobitev. V vsakem primeru je najbolj kriv Slovenec Janez Janša ali: kakor se obrne, ima rit zadaj. Zato je kriv in z njim vsi, ki sodelujejo z njim. Bomo torej šli naprej v prihodnost ali nazaj v svetlo preteklost?
