Ob nastopni homilji papeža Frančiška.
Te dni je javnost zelo pozorna na dejanja in besede novega rimskega škofa. Začetni evforiji se že pridružujejo prvi grenki očitki in pa dvomi v pristnost njegove v marsičem revolucionarne drže. V homilji, ki jo je imel ob nastopu svoje petrinske službe, je spet pokazal, kako trdno vztraja pri postavkah, ki so se pokazale že ob njegovi predstavitvi javnosti.
V ospredju je njegova usmerjenost na bližnje in pa na vse stvarstvo. Očitno vedno znova nagovarja vse ljudi in ne le kristjanov. V liku svetega Jožefa prepoznava vzor najprej zase, potem pa tudi za vse nas. Kakorkoli se morda lahko zdi njegovo govorjenje preprosto, pa je subverzivnost njegovih besed, sploh za naš bogati Zahod, naravnost eksplozivna. Ne izgublja časa in sape za teološke besedne akrobacije, temveč se odloča za karseda razumljivo govorico, ki vsakomur jasno pokaže, da ost evangeljskega sporočila zadeva tudi njega. Pridiga dialoško in enostavno – sprenevedanje je le še težko mogoče. Kar je strašno in šokantno, obenem pa prinaša olajšanje in nedopovedljivo domačnost. Te dni imam občutek, kot da sem v Vatikanu (končno) doma; tam kjer si oddahneš in se sprostiš.
Zelo poudarjena v njegovem govorjenju je medsebojna solidarnost vseh ljudi. Sploh izpostavlja skrb za tako ali drugače krhke, posebno otroke in ostarele. Pri tem opozori na že davno pozabljeno naravno vzajemnost: kot najprej starejši skrbijo za mlajše, nato mlajši za starejše. Ta skrb ne izhaja šele iz naše vernosti, pač pa iz tega, da smo ljudje. Poudarjena je vez pozornosti in ljubezni med vsemi ljudmi, naša velika medsebojna odvisnost.
Osebe na vodstvenih položajih poziva in svari, da je njihova odgovornost še sploh velika, da morajo biti oni še prav posebej varuhi. Ko govori o očetovskem liku sv. Jožefa, poudari pomen nežnosti, kar je – glede na tradicionalno podobo mrkega, avtoritarnega očeta in moža, ki je tudi pri nas zelo zakoreninjena – izjemno osvežujoče.
Zanimivo se mi zdi, ko govori proti koncu o nastopu svoje službe, kot da ne bi šlo zares zanj: “Obhajamo začetek služenja novega rimskega škofa …” S tem še dodatno poudarja, da namerava biti najprej tisti, ki služi, da “z naklonjenostjo in nežnostjo sprejme vse človeštvo, še posebej najbolj uboge, najšibkejše in najmanjše …” Uči nas, da Cerkev ni kakšna dvorna ustanova, temveč skupnost ubogih in solidarnih. Nismo Cerkev najprej sodbe, temveč usmiljenja. Teologijo služenja drzno izpelje vse do križa in s tem pokaže jekleno voljo, da bo on prvi, ki bo stopil na križev pot in ne morda kakšen salonski lev, ki bo zmajeval z glavo nad stiskami vsakdanjika.
Priznava, da se nam “riše sivo nebo”, a spodbuja, da je v teh časih naša vloga še toliko pomembnejša; da moramo zaradi takšnih razmer svojo vlogo, da smo si varuhi med seboj, vzeti še toliko resneje.
Z neverjetno milino in naklonjenostjo se vedno znova skrbno spominja svojih predhodnikov in s tem sploh papežu Benediktu ljubeče zagotavlja mesto v naročju Cerkve – njegov položaj pač je malce hecen.
Potencial homilije za pontifikat papeža Frančiška je nepremerljiv: kot sveti Jožef se odpoveduje vsakemu lastništvu nad Cerkvijo, kot je on znal ponižno skloniti glavo pred skrajno nenavadno božjo voljo in biti zgolj “rednik”. In kot sveti Jožef žari očetovsko skrb; skrb, ki se preliva na vse nas; skrb, zaradi katere smo v naši Cerkvi neizmerno na varnem; skrb, kjer vsem vrstam Herodov navkljub lahko čutimo, da smo ena družina, Sveta družina.
