Vedno bo ostala naša “mati Slovenija”

Slovenska potica, slovenski predpasnik in navdušena Slovenka v kuhinji, foto: D. Valentinčič.
Slovenska potica, slovenski predpasnik in navdušena Slovenka v kuhinji, foto: D. Valentinčič.

Vsi Slovenci smo že slišali za Cleveland. Kaj pa za drugo največje slovensko mesto v ZDA? Tukaj pa bi verjetno težko našli junaka (če ga tematika ne prav posebej zanima), ki bi znal ime mesta stresti iz rokava. Določati absolutne številke Slovencev, koliko jih živi po posameznih krajih je sicer povsem nemogoče, a predvideva se, da naj bi bilo drugo največje slovensko mesto v ZDA Fontana, dokaj nepoznano mestece v Kaliforniji.

Sem so se Slovenci začeli naseljevati na prelomu tisočletja in se ukvarjali pretežno z za izseljence dokaj nenavadno stvarjo – kmetijstvom. Podnebje je tukaj naklonjeno vinogradništvu in Slovenci so si v novi domovini najprej rezali kruh kot delavci v vinogradih. Ker je bilo zemlje veliko na voljo so postopoma tudi sami postali lastniki zemljišč in majhni kmetje. Številne je zaneslo tudi v industrijske obrate, kjer je bil zaslužek bolj gotov. V tem času je bilo območje še zelo ruralno, formalno je bilo mesto ustanovljeno šele leta 1913.

Spomini na prvi slovenski ansambel v Fontani, foto: D. Valentinčič.
Spomini na prvi slovenski ansambel v Fontani, foto: D. Valentinčič.

Ne preseneča, da so se hitro razvile tudi slovenske organizacije. Še do pred nekaj leti sta v Fontani delovala dva narodna domova, eden je bil v lasti KSKJ, drugi pa SNPJ, torej obeh osrednjih bratskih organizacij. KSKJ dom je bil pred nekaj leti zaprt, SNPJ-ev pa še vedno deluje in ima vsak mesec tri prireditve. Gre seveda za polka plese. Dva sta običajna plesa z ansamblom, enkrat mesečno pa prirejajo “accordion jam sessions”. To so dogodki, odprti za vse entuziaste, prvotno harmonikaše, a tudi tiste, ki igrajo katerikoli drug instrument, da pridejo skupaj in spontano skupaj igrajo. Takšne improvizacije so priljubljene tudi drugod, v Fontani ni nič drugače. V slovenskem domu v Fontani ne pozabljajo niti na dobrodelnost. Eden izmed dogodkov vsak mesec je dobrodelne narave. Zanimivo je tudi, da so imeli v okviru SNPJ v Fontani od 60. pa vse do srede 90. let prejšnjega stoletja slovenski dom za upokojence (nato so ga zaradi previsokih stroškov zaprli). Do sedaj sem slovenska upokojenska doma videl le v Clevelandu in Torontu, tudi to dokazuje da gre v Fontani torej res za številčno slovensko populacijo. V zadnjih letih sicer ta šibi, številni so se mi pritoževali, da se mladi zaradi študija in služb selijo drugam, kar zelo negativno vpliva na življenjsko moč in vitalnost slovenske skupnosti.

Ker se mi je edino tako časovno izšlo sem slovenski dom v Fontani obiskal, ko so le tega oddali v najem poljski skupnosti, ki je imela svojo zabavo, povabili so poljski polka ansambel iz Chicaga. Tja sem se odpravil s pričavanjem, da bom tam kljub temu vendarle našel tudi kakšnega Slovenca, ki mi bo lahko malo predstavil skupnost in razkazal dom. Nisem se zmotil. Bilo je kar nekaj rojakov, ki jim trije dogodki na mesec kot kaže niso dovolj in obiskujejo tudi takšne, ki jih očitno smatrajo za dovolj podobne, da v njih uživajo. Poskrbeli so tudi za slovensko hrano – v ponudbi je bila potica, štrudelj in domače sveže klobase. Priznam, da tako dobrih v Ameriki še nisem jedel in tudi v Sloveniji jih le stežka dobiš. Kar pa me je posebej presenetilo na tem dogodku je, da Slovenci nikakor niso bili le iz Fontane. Prišli so tudi iz ne tako bližnjih krajev Kalifornije. Še bolj zanimiv je bil njihov izvor – poleg teh, ki so bili že rojeni v Kaliforniji sem spoznal take, ki izvirajo iz Buffala v zvezni državi New York, Bozmana v Montani in Anchoragea na Aljaski. Neverjetno, kje vse smo Slovenci živeli in živimo! V tej primerih je šlo za osebe, ki so službe našli v Kaliforniji in se posledično preselili na jug.

Košček domovine v Kaliforniji, foto: D. Valentinčič.
Košček domovine v Kaliforniji, foto: D. Valentinčič.

Posebej ganljivo je bilo v Fontani srečanje s 30 letnim dekletom, ki je delala v kuhinji. Takoj me je prepričala naj prenočim pri njej, saj bo tako več časa za pogovor. Vse v povezavi s Slovenijo jo je neizmerno zanimalo, čeprav domovine prednikov ni še nikoli obiskala. Naslednji dan sva za zajtrk seveda imela prave slovenske klobase. Med pogovorom me je navdušila z opisom vseh slovenskih aktivnosti, ki jih v domu izvajajo in ji toliko pomenijo, posebej pa me je ganila z naslednjo zgodbo. Pravi, da v prostem času rada gleda po televiziji reklamne oddaje za prodajo nepremičnin. Zakaj? Ker včasih pokažejo tudi kakšno hišo, ki se prodaja v Sloveniji in takrat si predstavlja kako bi bilo, če bi jo ona kupila. Pravi, da bi to zelo pomagalo, da bi njeni otroci nekoč ohranili slovenske tradicije in identito. Zakaj je to pomembno? Čeprav že več kot sto let družina živi v Ameriki pravi: “It will always remain our mati Slovenija, you know” (Vedno bo to ostala naša mati Slovenija, veš).