Več virov: Ali Boris Pahor dela krivico Janši?

Boris Pahor očita Janši, da je postavil “zgodovino na glavo”

Po Pahorjevem mnenju je Janša v svojem govoru na slovesnosti ob 20-letnici postavitve farne plošče, 70-letnici ustanovitve domobranstva ter evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v Rovtah nad Logatcem “postavil zgodovino na glavo“, ko je odgovornost za vse zlo naprtil izključno komunistom, pozabil pa je na vse drugo.

Pisatelja je posebej zmotilo, da je Janša spregledal fašizem in zasluge primorske rodoljubne organizacije TIGR v boju proti italijanski raznarodovalni politiki na Primorskem in da se je slovesnosti v Rovtah udeležil tudi kurat Slovenske vojske.

Pahor pa je bil kritičen tudi do slovenskih tržaških komunistov in njihovega početja v času resolucije informbiroja, ko so vse politične nasprotnike zmerjali kot “titofašiste”, poroča Primorski dnevnik.

Janša se je na te izjave že odzval prek Twitterja, kjer je zapisal: “Zgodovino na glavo postavljajo tisti, ki so po vojni iz te male vasi pobili 219 ljudi. In tisti, ki to opravičujejo.”

Nato so se odzvali še pri stranki SDS in prav tako prek Twitterja Pahorja opozorili, da je Janša “ničkolikokrat obsodil fašizem, še posebej v Rovtah.” Iz Janševega govora (op. administrator): “20. stoletje v Evropi je rodilo dva velika zla. Nacional socializem in komunizem. Na stotine milijonov ljudi je trpelo zaradi obeh. Slovenski človek je močno trpel zaradi obeh, še prej pa so naši primorski rojaki izkusili jarem fašizma.”

Kot prvi predsednik vlade se je poklonil spominu na pripadnike Tigr, “ko so bili za komuniste še teroristi“. Kot so dodali, je prav Janševa vlada določila državni praznik dan vrnitve Primorske k matični domovini.

Vir: MMC RTV SLO

 

Objavljamo celoten govor Janeza Janše:

Zlo, ki se spopade s svojim dvojnikom, zaradi tega še ne postane dobro

Spoštovani!

Danes se skupaj z demokrati po celotni Evropi ob robu vseevropskega dne spominjamo žrtev vseh totalitarnih režimov, še posebej pa desetletja zamolčanih žrtev komunističnega terorja in genocida na slovenskem. Ravno v teh krajih je bilo žrtev nedoumljivo veliko.

Prebral vam bom govor, ki je bil obsojen vnaprej, še preden je bil napisan. Kot v času prejšnjega režima je bil pred nekaj dnevi vnaprej obsojen celo na tiskovni konferenci predsednika slovenske neokomunistične stranke. To je tista stranka, ki čas največjih zločinov in genocida v Sloveniji uradno imenuje čas napredka, slovenska javnost pa to apatično tolerira. In po včerajšnjih najavah sodeč je pred nekaj urami tu v bližini neka druščina, ki se še najbolje prepoznava pod pojmom levi fašizem, ponovno obračunavala z nepokopanimi mrtvimi.

20. stoletje v Evropi je rodilo dva velika zla. Nacionalsocializem in komunizem. Na stotine milijonov ljudi je trpelo zaradi obeh. Slovenski človek je močno trpel zaradi obeh, še prej pa so naši primorski rojaki izkusili jarem fašizma.

Oba velika zla sta posnemala drug drugega in tekmovala med seboj v grozodejstvih. Oba sta bila genocidna. Nacizem oziroma uradno nacionalsocializem se je učil od marksizma in komunizma. Uničevalna koncentracijska taborišča so si nacisti ogledali v Sovjetski zvezi in jih nato posnemali.

Genocid je izum marksizma. Karl Marx je leta 1848 v Neue Rheinsche Zeitung zapisal, da bodo morale “rase in razredi, ki niso na ustrezni stopnji razvoja, enostavno umreti v velikem revolucionarnem holokavstu”. Med te “zaostale rase” je poleg ostalih Slovanov uvrstil tudi Slovence.

Sto let pred Hitlerjem je naš in druge slovanske narode na uničenje obsodil ravno utemeljitelj svetovnega komunizma.

V petek je minilo 74 let od formalnega zavezništva, ki sta ga sklenila Stalin in Hitler, dva največja zla človeštva. Slovenski komunisti so bili nato preko Kominterne dve leti v zavezništvu in kolaboraciji z obema. Podpirali so razkosanje Poljske in okupacijo Baltika. In še prej agresijo na Finsko. Stalinove čistke. Genocid v Ukrajini.

Tisti, ki so že pred okupacijo dve leti kolaborirali tako s Stalinom kot s Hitlerjem, nimajo nobene moralne pravice drugim očitati kolaboracijo.

Po dveh letih sožitja sta se oba zla spopadla oziroma je eno zlo napadlo drugo.

V Sloveniji nas želijo nekateri prepričati, da je eno zlo s tem, ko se je spopadlo z drugim, prenehalo biti zlo in je postalo dobro.

To seveda ni res. Zlo je zlo zaradi svojega značaja in posledic svojih ravnanj.

Slovenski komunisti so šele po dveh letih dvojne kolaboracije postali Hitlerjevi nasprotniki. Ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 niso ustanovili Osvobodilne, temveč Proti imperialistično fronto. V ustanovnem razglasu niso obsodili okupatorjev, ampak Veliko Britanijo in Združene države Amerike oziroma imperialiste.

Jugoslovanski in slovenski komunisti so že na svoji 5. konferenci leta 1940 sklenili, da je zanje boj proti okupatorju sprejemljiv samo, če ga bodo lahko izrabili za prevzem oblasti. Takšna odločitev je bila zločin proti narodu sam po sebi.

S pobijanjem svojih dejanskih ali namišljenih političnih nasprotnikov so pričeli hkrati z okupatorjem. Povzročili so takšen teror, da se je marsikateremu  domoljubnemu slovenskemu človeku okupator zazdel manjše zlo. Na tisoče Slovencev, ki so se na začetku pridružili partizanom, se je temu terorju uprlo in prestopilo na protikomunistično stran.

Nasprotnih primerov skoraj ni bilo. Podobno kot kasneje ljudje niso bežali iz zahoda v socialistični jugoslovanski raj, ampak samo iz njega.

Odpor kateremukoli zlu je bil in je legitimen. Spoštujemo vse, ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v teh odporih, si zaslužijo dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko nekoč v prihodnosti trajna osnova narodne sprave Slovencev.

V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi živeti svobodno in dostojno življenje. Komunisti so se v najbolj dramatičnem času okupacije lotili spreminjanja te narave. Vedeli so namreč, da svoboden človek nikoli ne bo pristal na njihovo diktaturo proletariata.

Državljansko vojno so povzročili komunisti in to načrtno, zato da bi lahko prevzeli oblast, ki je sicer na svobodnih volitvah nikoli ne bi dobili.

Porušili in v hektolitrih bratovske krvi so utopili, kot pravijo, stari krivični red in vzpostavili novega. V tem njihovem novem redu so pobili na desettisoče ljudi, jih na desettisoče mučili in zaprli, hkrati pa več kot desetino naroda spravili v pregnanstvo. V starem redu je Slovenija še leta 1938 dosegala 75% avstrijskega standarda, ob propadu tega njihovega novega reda leta 1991 pa je ta odstotek padel na 30. Seveda pa so zase dobro poskrbeli. Celo nekateri največji zločinci slovenskega naroda že 40 in več let prejemajo privilegirane pokojnine. Z zakonodajo, kakršne ne pozna nobena druga demokratična država, jim je uspelo del teh privilegijev prenesti celo na potomstvo.

Zato zanje ni noben problem napolniti Stožic ali Dražgoš z desettisoč redno plačanimi udeleženci. Privilegijem se niso za nobeno ceno pripravljeni odpovedati niti v času, ko je na desettisoče mladih brez dela in ko je revščine vse več. V začetku naslednjega meseca nameravajo celo z vašim denarjem na Okroglici postaviti spomenik nekdanjemu jugoslovanskemu diktatorju in prvemu akterju genocida nad Slovenci.

Pri osamosvajanju Slovenije naš glavni nasprotnik ni bila JLA, temveč slovenski komunistični vrh. Za začetek je agresorju omogočil razorožitev slovenske TO. Demosovi odločitvi o plebiscitu, ki jo je sicer vsaj deloma podpiralo tudi njihovo članstvo, si ni upal odkrito nasprotovati. Naredil pa je vse, da bi bila slovenska osamosvojitev zgolj operetno dejanje, po katerem bi Demosova vlada padla, komunisti pa bi začeli obnavljati Jugoslovansko konfederacijo.

Nekaj dni pred napadom na Slovenijo so skupaj s komunisti Hrvaške in BiH dali javno izjavo, da je za njih osamosvojitev sprejemljiva le, če se Slovenija začne takoj po razglasitvi pogajati o novi Jugoslovanski povezavi. Kučan in Ribičič sta celo med samo vojno prosila vplivnega italijanskega politika Pierra Fassina, naj Evropa v času Demosove vlade ne prizna samostojne Slovenije.

Tako kot njihovim Čebinskim prednikom je bila osamosvojitev zanje pogojno sprejemljiva samo, če ohranijo oblast. Vzorec nacionalnega izdajstva se je po 50 letih ponovil, na srečo pa nam je tragične posledice in državljanski spopad vsaj ob osamosvojitvi uspelo preprečiti.

V nedavno objavljeni Beli knjigi je množica dokazov za izdajstvo vodilnih slovenskih komunistov ob osamosvojitvi. Za tiste, ki tega izdajstva sami niso doživeli ali mogli spremljati ob blizu. In za tiste, ki so na to v zadnjih dveh desetletjih že pozabili, saj je bilo o tem nevarno govoriti.

V javnem prostoru je zmagovala laž, zato tranzicija v Sloveniji ni uspela. Sodimo med tri članice EU, kjer se je to zgodilo. V Sloveniji nam danes preko monopolov v sodstvu, medijih, državnem aparatu in državnih podjetjih iz ozadja vladajo pred demokratične strukture. Ime zanje – strici iz ozadja – je polepševalnica, ki velik del resnice zakriva. Ne gre za strice, ampak za na genocidu in privilegijih ukoreninjeno strukturo.

Udbomafija, izraz, ki se je uporabljal v času, ko je tranziciji še bolje kazalo, je mnogo primernejši. Ta duši našo svobodo in naš razvoj, vrača totalitarno ideologijo in simbole, načrtno ustvarja protislovensko in protievropsko ozračje, mlade in podjetne ponovno naganja iz države ter iz samostojne Slovenije ustvarja raj za balkansko narko mafijo.

Spoštovani!

Slovenci smo ob rušenju Berlinskega zidu v Evropi in v času slovenske pomladi z demokratizacijo in osamosvojitvijo dosegli visoko stopnjo soglasja o tem, da želimo živeti v svobodni in suvereni državi slovenskega naroda. To smo leta 1989 zapisali v Majniško deklaracijo.

Proti tej opredelitvi je bila le desetina prebivalstva, katere jedro so bili močni ostanki v zločin in privilegije zakoreninjenega komunističnega ideološkega in represivnega aparata.

Slovenci nesporno imamo v svoji novejši zgodovini obdobje, ki nas je v veliki meri združilo. To je čas slovenske pomladi. Imamo vrednostno središče naroda. To vrednostno središče iz obdobja osamosvajanja in demokratizacije je bilo in je še vedno največja ovira rdečim monopolom. Zato takšen napor, da se diskreditira osamosvojitev in posredno rehabilitira zločin in njegovi simboli.

Spopad med dobrim in zlim danes ne poteka med komunističnimi in domobranskimi simboli. Domobranstvo so komunisti fizično uničili, po 70 letih ne dovolijo niti dostojnega pokopa mrtvih sonarodnjakov. Vedno znova pa ga izkoriščajo v svoje propagandne namene, češ, kdor je proti nam, je kolaborant.

Pravi spopad tako danes poteka med komunističnimi simboli in vsem, kar je za njimi skrito ali odkrito ter simboli Slovenske državnosti, ki jo komunistom ni uspelo preprečiti, so pa zato naredili vse, da tudi v samostojni Sloveniji obdržijo monopole oblasti.

Iz tega razloga takšna ihta, da se rdeče zvezde spravi na državne proslave. Iz tega istega razloga na njihovem mitingu v Stožicah ni bilo niti enega evropskega ali slovenskega državnega simbola. Ne zastave, ne grba in ne himne.

Spoštovani!

Današnje dogajanje v Sloveniji je nemogoče razumeti brez poznavanja resnice o naši preteklosti. Apatične in navidezno apatične sodržavljane zatrjevanje, da jih zgodovina ne zanima in da se ne želijo ukvarjati s preteklostjo, prav nič ne odreši posledic te preteklosti.

Brez tega, da se v skladu z resolucijo Sveta Evrope 1096 razgradijo monopoli totalitarnega režima, Slovenija nikoli ne bo izšla iz krize.

Šele po razgradnji teh monopolov bo mogoča tudi sprava v narodu. Še pred njo se morata prej zgoditi resnica in pravica.

Do tega pa ne bo prišlo samo od sebe. Nobeno zlo ni propadlo brez odpora. Ta je danes nujen. Zla ni mogoče premagati z njegovim orožjem, sicer se vsaka razlika zabriše. To pa ne pomeni, da je mogoče z odporom odlašati še nekaj let, mesecev ali dni. Ne. Začeti se mora takoj. Danes. In vsak naj naredi tisto, kar more.

Vsem našim mrtvim, žrtvam genocida in vsem žrtvam vseh totalitarnih režimov pa se poklonimo z verzi Alojza Gradnika: 

Ostal je rod in bo ostal –
ker sveta od tisočerih je grobov spomina
tu vsaka gora, reka in dolina
in vsaka misel dedov razodeta.

Vir: Spletna stran SDS