V službi svete alianse proti politiki Janeza Janše

patria-sojenjeNedavno je Mr. Conformista, eden briljantnejših slovenskih čivkačev, na opazko Gregorja Golobiča, da je Patria zelo primerno ime za afero, ki grozi razklati domovino, odvrnil: »Res je. Usodne zgodbe potrebujejo usodna imena. Kakšna “Sistemska tehnika” bi zvenela preveč prozaično za afero desetletja«.

Saj že veste, kako gre lajna: »če bi pri nas imeli normalne medije in normalno javno sfero …«. No, če bi jih imeli, bi si progresivni mediji prej ali slej morali zastaviti nekatera ključna vprašanja glede afere Patria. Vprašanja, na katera namiguje navedeni tvit.

Kot sem zapisal: ne vidim nobenega problema, če se del medijev odloči, da vrta v posel ter išče in izpostavlja dokaze o nepravilnostih. Indici zanje vsekakor obstajajo. A hkrati bi minimalna intelektualna poštenost zahtevala priznanje, da o neposredni vpletenosti tedanjega predsednika vlade ne priča noben dokaz. To pomeni, da je mogoče kvečjemu govoriti o politični odgovornosti. Če obstajajo dejstva, ki kažejo na to, da so v času prve Janševe vlade potekala sporna ali celo nezakonita dogovarjanja med ponudnikom vojaške opreme in določenimi krogi okoli premierja, potem je naloga medijev (da ne bo pomote: vseh medijev, ne glede na »barvo«), da slednjega kličejo na odgovornost.

Pri tem pa morajo razumeti, da so mediji v končni fazi lahko le pregovorni »čuvaji demokracije«, ki izpostavljajo problematične vidike določenih političnih praks. Končni razsodnik je volilno telo, ki sme upravičeno zahtevati dostop do kakovostnega informiranja iz čimbolj raznovrstnih vidikov. Upravičeno pa je tudi do možnosti mirne in razsodne presoje, brez histerične propagande in moralnih izsiljevanj. Kadar se takšni diskurzi iz obrobij prerinejo in dobesedno preplavijo javni prostor, so resno načeti pogoje demokratičnega sobivanja.

Veliki pok

To je bila logika »velikega poka iz Finske«. Deloval je po principu usmerjene propagande – in to bi veljalo celo v primeru, ko bi bile vse trditve, ki so bruhnile iz tega poka, resnične. Pa še zdaleč niso bile, kot smo videli.

Problem »velikega poka« ni bil v tem, da so mediji pograbili afero in vanjo potunkali opcijo, ki so jo prezirali. Problem je bil, da je nastajala na izrazito manipulantski način, v incestuoznem sodelovanju politike in medijev; na način, torej, ki je imel precedense v medijskih akcijah za časa Depale vasi in Bajukove vlade in je od tedaj postal, žal, modus operandi celotne naše medijske sfere. S častnimi izjemami, seveda; med katerimi bi veljalo zlasti izpostaviti ukinjene Poglede Slovenije, ki so kljub očitkom o »populizmu«, ki so nanj padali z leve in desne, pomembno prispevali k uveljavitvi neusmiljenega, mestoma nesramnega, toda profesionalnega in izrazito neodvisnega raziskovalnega novinarstva. V službi gledalcev, torej državljanov.

Veliki pok pa je bil v službi svete alianse proti politiki Janeza Janše. To je dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati. In to dejstvo – ki, to je vendarle treba poudariti, priča o nekih drugih časih, ko je bilo poročanje prevladujočih medijev bistveno bolj usklajeno z interesi tranzicijske levice kot danes – je usodno vplivalo na zdrs slovenske javne sfero v brezno popolnega medsebojnega nezaupanja in razpad osnovnega državljanskega konsenza. Na desnici – delu desnice, če smo natančni – je utrdilo prepričanje, da pošten politični spopad, z jasnimi pravili igre, v Sloveniji v danih razmerah enostavno ni mogoč: iz česar je izpeljala svoje nauke.

Hipokrizija Janševe kriminalizacije

Medijski pogrom proti politiki prve vlade Janeza Janše, ki je doživel vrhunec z napovedanim velikim pokom iz Finske, je bil del strategije ustvarjanja vzdušja izrednega stanja; in njena uspešnost je bil še en nauk, ki si je del desnice zapisal za uho. Vprašamo pa se lahko, ali bi dejstva sama, izven konteksta te strategije histerizacije, učinkovala enako. Z drugimi besedami: ali bi, v pogojih medijske normalnosti, informacije o domnevnih nepravilnostih glede nakupa Patrij, pa naj bi jih mediji še tako izpostavljali, učinkovale podobno. Ali bi odvrnile pomemben del volilnega telesa od podpore strankam Janševe koalicije?

Na to je nemogoče odgovoriti, a upravičeno smemo domnevati, da ne bi. Vsaj iz dveh razlogov.

Prvič, ker vseskozi obstaja zaupanje v osebno integriteto Janeza Janše – in to velja celo za del leve javnosti, ki v Janezu Janši vidi izrazito negativno politično figuro. Zaupanje, ki jo je, paradoksalno, pravnomočna sodba le še okrepila in jo postavila v jedro kampanje za njegovo politično rehabilitacijo.

In drugič – mislim, da je skrajni čas, da se to jasno pove –, ker je vse tisto, na kar se sme na podlagi dokazov in indicev razumno sklepati (da so potekala vsaj sporna, če ne nezakonita, pogajanja med krogi, tako ali drugače povezanih s predsednikom vlade ali največjo koalicijsko stranko, predstavniki finskega podjetja in kopico raznoraznih posrednikov, ki so prek mreže znanstev hoteli iztegniti svoje prstke do sklede z marmelado), ni nič takega, za kar bi bilo v Sloveniji treba odtegniti podporo določeni politični opciji.

Prisluhi in drugo dokazno gradivo v aferi Patria nazorno kažejo na otipljivo stvarnost, ki jo je Rado Pezdir pred dobrima letoma označil s sočnim pojmom »paraziti«. Da se je ta pojav kar hitro razširil v prakso ustvarjanja politik prve Janševe vlade, je žalostno dejstvo, za katero je celotna pomladna opcija že plačala precej veliko politično ceno. Upravičeno bi bilo pričakovati, da, tudi zahtevati, da se točna dinamika tega pojava v tem dotičnem primeru enkrat za vselej razčisti. Toda ravno sodni proces, nad katerim poleg resnih očitkov o proceduralnih kršitvah visi še zlovešča senca politične zlorabe, je to vseskozi preprečeval.

Ampak tudi v primeru, če bi se celotna razsežnost pojava »parazitstva« pri aferi Patria lahko razčistila, kot bi se to nedvomno zgodilo v pogojih bolj sproščene, normalne javne diskusije, brez neprestanega vzdušja obsedenega stanja, ki obvladuje slovensko politično debato vsaj zadnjih deset, da ne rečem dvajset let, hudo dvomim, da bi to razčiščenje pripeljalo do kakega globokosežnega zaključka razen tega, da desnosredinska vlada, žal, ni znala dovolj odločno prekiniti s praksami širjenja politične moči s sredstvi državnega poseganja v ekonomijo. Praksami, torej, ki so se zagrizle v našo politiko v desetletju kohabitacije Drnovšek–Kučan.

In spet smo pri poanti uvodnega citata.

Popolnoma nerealno je misliti, da bi v primeru, če bi se volitve 2004 iztekle, kot je napovedovala večina tedanjih anket, z zmago LDS-a, dobava oklepnikov potekala transparentno in v skladu s principom svobodne konkurence med dobavitelji. Je res kdo, ki se upa trditi … glede na brezsramnost naše javne sfere moram vprašanje drugače formulirati: je res kdo, ki zares verjame, da bi pod Ropovo vlade ta velikanski posel ne bil tako ali drugače kanaliziran v podjetja, organsko povezana s stranko na oblasti? Žal mi je, ampak kaj takega lahko trdi le naivna, neinformirana ali pa neiskrena oseba.

Nepriznavanje tega dejstva je temeljna hipokrizija levega poročanja o Patrii. Ta hipokrizija je pravzaprav le odsev širše naracije o tem, kako je v Sloveniji vse potekalo v najlepšem redu, dokler ni prišel na oblast Janša. Kronski dokaz, vezni kamen te naracije, ki ni le absurdna in očitno neresnična, temveč zaradi svoje krivičnosti spodbuja silovit odpor na desnici.

Politični proces?

In s tem počasi pridemo do vprašanj, ki so, po mojem, v jedru problema.

Afera Patria sama po sebi – na podlagi pravnih ali političnih zaključkov, ki izhajajo iz dokaznega gradiva – nikakor ne bi dobila razsežnosti eminentnega političnega vprašanja, če ne bi bilo najprej izjemno vprašljive obtožnice proti predsedniku vlade in nato še njegove obsodbe na podlagi skrajno problematičnega pravnega sklepanja. Dejstvo, da je v obeh primerih šlo za, po besedah resornega ministra, »pomemben precedens v naši sodbi praksi«, že samo po sebi na široko odpira očitke o političnosti procesa.

Dodatni problem je, da sodba služi kot argument diskurza, po kateri je bila prva Janševa vlada nekakšna pol-kriminalna združba, nekakšen eksces v sicer v osnovi zdravi politični in oblastni praksi slovenske tranzicije. Takšna podoba je tako absurdna in žaljiva, da je del prebivalstva – vključno s podpisanim, ki je l. 2004 dal svoj majhen doprinos k zmagi Slovenske demokratske stranke na volitvah in je na to še danes ponosen – enostavno in preprosto ne more sprejeti. Še več: sodba je edini resnični argument, na katerega se lahko naslanja diskurz.

Prav zato je, po mojem, lahko postala vzvod tako silovite mobilizacije, ki jo je nerazumno drakonsko vztrajanje pri zaporu za obsojence v brk stališču Ustavnega sodišča, in to še v času predvolilnega boja, le še okrepilo.

To pa je tudi razlog, zakaj se je toliko ljudi brez potrebne skepse podalo v naročje diametralno nasprotnega diskurza, ki mu je v interesu, da zabriše vse nianse te problematike in nasprotovanje sodbi spremeni v nekakšen kozmični spopad demokracije proti »režimu«. To je zgodba, ki izpostavlja vzporednice z Mandelo in Gandijem,  ki je ne bom posebej opisoval, saj se bojim, da bom zdrsnil v karikiranje. Poleg tega sem prepričan, da jo bo znala večina bralcev bolje opisati od mene; če ne drugega, ker vanjo iskreno verjamejo – jaz pa, kot je menda jasno, ne. Predvsem pa ne delim povsem nerealističnega pričakovanja, da bo politična razrešitev te sodne kontroverze postala nekakšen čarobni ključ, ki bo naenkrat razrešil vse glavne zagate slovenske tranzicije.

Ta zgodba ima seveda svoje vzroke in svoje razloge (če jih ne bi, bi najbrž ne bila tako prepričljiva za široko paleto državljanov, med katerimi najdemo eminentne posameznike vseh generacij), vendar je po mojem prepričanju poenostavljena in vprašljiva.

To je vprašanje, ki ga bo slej ko prej treba načeti. Sam kanim to storiti po nedeljskih volitvah, kjer se na obzorju riše bodisi zgodovinski poraz pomladnih strank proti Haškovi Stranki zmernega napredka v mejah zakona bodisi Pirova zmaga delno izolirane desnice, zamotane v lastne nedoslednosti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.