Ali poznate tisto zgodbo iz zgodovine? Kot zvezda, kot odrešenik je vstal iz anonimne množice mož, veliki Francoz z imenom Napoleon in razglasil, da je treba nek družbeni red ukiniti in ga nadomestiti s pravičnejšim, pomesti je treba s krivicami, nasiljem, neenakostjo in nesvobodo.
Tekla je kri, goreli so ognji in tovariš Napoleon se je polastil oblasti.
V neki drugi evropski deželi je svoja velika nesmrtna dela snoval gospod z imenom Ludvig van Beethoven, ki se je prav v tem mesecu pred skoraj dvesto leti poslovil od sveta. Ker je sam skusil v življenju veliko trpkega, so ga ideje Francoza tako prevzele, da je eno svojih največjih mojstrovin -3. simfonijo- poimenoval Bonaparte. Prijatelji so občudovali rokopis simfonije na njegovi delovni mizi in niso prezrli, da je bila beseda »Bonaparte« z lepimi izrazitimi črkami napisana prav na vrhu strani, ime skladatelja Beethovna pa skromno na dnu.
In kaj se je zgodilo v nadaljevanju: Napoleon , pijan svojih vojaških in političnih uspehov, si je nekaj let kasneje na glavo položil cesarsko krono in preostanek vladanja preživel v razkošju, intrigah, klientelizmu in dejavni skrbi za svoje sorodnike in podpornike. Delil jim je dobro plačane službe in tako utrjeval okope, ki so ga ohranjali na oblasti.
Vrnimo se k Beethovnu, ki je bil sicer znan po svojih izbruhih jeze in togoti, kadar ga je kaj razočaralo. Ko je izvedel za škandalozno Napoleonovo preobrazbo, je besen planil k mizi in vzklikal: »Navaden smrtnik je, ki bo odslej teptal vse človekove pravice in jih podredil svojim ambicijam. Čutil se bo večvrednega – čisto navaden tiran je!« Besni mož je zgrabil naslovnico svojega velikega dela, jo strgal na pol in vrgel po tleh.
Kakor vemo, je bilo treba prvo stran 3. simfonije na novo prepisati, tedaj z naslovom: Eroica.
Zgodbo sicer pokriva prah zgodovine, a njeno sporočilo nam je tako zelo domače, kot da se v dveh stoletjih ni prav nič spremenilo. Očitno nas vsaka oblast razočara, ker se prej ali slej oddalji od tega, kar je obetala v dneh, ko je koketirala in potrebovala podporo množic. Lahkotnost moraliziranja in preoblačenja idej je odlično sredstvo za pridobivanje duš, čigar glas potrebujemo, ko se povzpenjamo na oblast.
Kaj pa korektivi tega brezsramnega početja? Omejimo se na umetnike, ki so v mnogih primerih v preteklosti premogli pokončno držo, idealizem in sanje o pravičnejšem jutri. Vsebina Beethovnove 3.simfonije je ohranila svoje sporočilo, kljub skladateljevemu razočaranju. Čeprav je ta pokončni umetnik raztrgal posvetilo, ki je bilo nekakšna bianco menica namenjena človeku, ki je umazal njegove sanje, njegova glasba ostaja heroična, tragična in zanesena in preroška.
No, resnici na ljubo povejmo, da tudi danes med nami žive veliki duhovi, ki premorejo pogum iz protesta izstopiti iz etabliranih stanovskih združenj, dvignejo svoj glas za pravice poteptanih in s svojimi deli držijo ogledalo preteklim in današnjim oblastnikom. Ker je večina današnje umetnosti odvisna od institucij povezanih z radodarnostjo in kontrolo države, pa se je pri svojem umetniškem snovanju morala odreči svobodi. Kam jo je to pripeljalo zgovorno kažejo mnogi primeri: množica t.im. »svobodnjakov« ponižno čaka, da gospodar dobrohotno prikima (v smislu: Se strinjam) in jih spusti v svojo bližino.
Zares svobodnih, žal, ni veliko, več je tistih, ki si zaradi državnih korit natikajo rožnata očala in mašijo ušesa.
Naj se sedaj osredotočim še na dogajanje zadnjega tedna. Mnogi smo že ob samem nastopu sedanje vlade spremljali razvoj dogodkov z velikimi dvomi, nekateri so potrebovali več mesecev, da so spregledali. Tako kažejo javnomnenjske raziskave.
Spomnite se, kako so nam poleti 2014 vse svoje obljube spretno zapakirali v celofan, da se je dalo s pomočjo fantazije videli to, česar v resnici ni bilo in ne bo. Čez pičlih nekaj mesecev se je začela retorika zaostrovati, postala je arogantnejša in razgalila je vso ozkosrčnost in indoktriniranost mišljenja, ki se ne uspe izviti iz starih spon. Način razprav dveh tretjin poslancev v parlamentu je podoben pohodu »na juriš« v nekem preteklem, krvavem času. Nič ne vidimo, nič ne slišimo, a rinemo naprej. V primeru skopih razprav o spremembi zakonodaje o družinskem zakoniku pa je očitno, da tudi nič ne razumejo.
Kaj se je tako zelo spremenilo v zadnjih desetletjih, da se je razbohotil ciničen način razmišljanja, ko fantje nočejo več živeti svoje moškosti in dekleta svoje ženskosti? To kar poslušamo, ni razprava o neki ubogi depriviligirani skupini ljudi, ki jo je narava prikrajšala, to je nevarni aktivizem, ki pod krinko človekovih pravic prikriva neodgovoren odnos do življenja.
Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
