Utrinek: Slovenija potrebuje resnico

casopisiVsak dan mi poštar v nabiralnik dostavlja kar zajetni kup reklamnega gradiva. kot prejemnik vem, da sem vse papirje z nakupom ponujenega blaga in storitev, proti svoji volji, že plačal. A tako pač danes v potrošniški družbi trgovci poslujejo, in malo je ljudi, ki ob nakupu v trgovini preverja ali slika/zapis iz ponudbe res odgovarja blagu oziroma storitvi. Običajno je »olepšana« in tako potvarja resničnost, zavaja in posredno vpliva na mojo podzavest o »potrebnosti« dobrin, ki jih reklama ponuja, a jih v bistvu ne potrebujem. Res imamo nekakšno »pravico« odkloniti prejemanje propagandnega gradiva, a se te večina ne poslužuje. Končno tudi sam rad včasih pogledam kaj se kje dobi ali kaj kdo ponuja. Toliko o prebiranju tovrstne »literature«, h kateri štejem tudi strankarsko politično propagando ob raznih priložnostih. Nič drugače ni z »embalažo« in vsebino medijskih informacij od časopisov do televizije.

Berem pa tudi še kaj drugega. Trenutno berem »hvalospeve« prevratniški levi opciji na oblasti, kot tudi o »krivdi« desne politične opcije za vse kar je, v kratki dobi po osamosvojitvi s samo osamosvojitvijo vred, slabega storila. Če pa je bila »slučajno« na krmilu kvazi desna opcija, se pa spomnim poročil, ki so se začela z »Dobro jutro žalost« nagrajene novinarke za »objektivno« poročanje. Pa kaj bi o tem. Me pa moti vedno glasnejše zavajanje medijev in dela tako imenovane »civilne družbe« ter preživelih organizacij iz totalitarnega režima pred osamosvojitvijo, z lažmi in potvarjanjem resnice o dogajanu pred, med in v povojnem času vse do osamosvojitve. Vsaj tako razumem in doživljam razbohoteno poveličevanje vrednot totalitarizma, vračanje boljševiških in komunističnih simbolov, poskuse zamolčevanja resnice o bratomorni vojni in vlogi komunistov pri tem, ko je komunistična elita dala, ali celo sama s svojimi izvajalskimi strukturami, pobiti na tisoče rodoljubov in nič krivih prebivalcev Slovenije, ki jim ni uspelo pobegniti v tujino. Pa ne samo Slovenije, saj se je v naših krajih dogajal pravi genocid brez obsodbe krivcev do današnjih dni, saj še vedno na tisoče mrtvih iz drugih krajev brezimno leži po grobiščih Slovenije. Berem pričevanja, berem o grozodejstvih po končani vojni, berem o prepirih »krivde«, berem sprenevedave pozive k spravi in se spominjam očetovega pripovedovanja kakšno srečo imam, da živim in me niso po vojni zagrebli s starši v »pancergrabne« na Teznem pri Mariboru.

Poročila na TV gledam zelo poredko, ker zaradi naglušnosti še iz »vojnih let« ne slišim dobro in tudi ne prenesem pristranskega »tvezenja« o gospodarskosocialnih in političnih temah, s katerimi bi mi mediji radi prali možgane. Ne razumem pa tudi, da volivci še vedno nasedajo lažem in potvarjanjem resnice dedičev totalitarnega režima, ker so me kot tehnika na fakulteti učili, da reverzibilni procesi ne obstajajo. Kako je potem mogoče oživljati zavoženo ravnanje in simboliko »bivših«, ter ga ponujati kot nekaj dobrega, pa čeprav v novi verziji. Se mar motim o reverzibilnosti, ali celo dvomim v zdrav razum slovenskih volivcev, ki vedno znova volijo tiste, ki so zavozili Slovenijo po drugi vojni, in vse kaže, da jo hočejo sedaj ponovno zavoziti. Morda je temu kriva oprana nostalgija volivcev po Jugoslaviji v preteklosti. Tako oprane razumem celo aktivnosti našega predsednika, ko pod taktirko Francozov »verba« naše bivše »brate« v nekakšno konfederativno »bratovščino« nadležnih evropskih revežev, da bi se nas tako sposobnejši rešili ter lažje splavali iz recesije. Vse to je podobno Santerjevi izjavi časopisu Delo pred davnimi leti o sklepih z Brijonov, ko smo skoraj padli v past konfederacijskih prizadevanj prenoviteljev in bi danes ne bili samostojna država. Čeprav sem na zaprti seji Skuščine od predsednika dr. Franceta Bučarja večkrat zahteval »na klop« zapisnik sklepov z Brionov, jih nisem dobil. Zakaj le ne?

Zaradi vsega povedanega razmišljam, da bi bilo dobro, če bi desna opcija stopila malo skupaj, zbrala denar, pozabila zamere in gospodinjstvom (državljanom Slovenije) posredovala v poštne nabiralnike »brezplačne« informacije ozaveščanja volivcev o resnici delovanja in nekaznovanih zločinih totalitarizma pri nas med in po drugi svetovni vojni vse do osamosvojitve. Verjamem, da bi veliko volivcev z zanimanjem prebralo občase zloženke z informacijami v tabloidni obliki o tem kaj so vrli »heroji« zaupno pisali svojim tovarišem na terenu, kakšne napotke za poboje so jim dajali, kdo vse je pripomogel, da je v Sloveniji preko 600 grobišč po vojni pobitih, kaj se skriva v Hudi jami, pod smetmi na Teharjih, kraških jamah Roga, na Teznem in še…To so dejstva, o katerih akterji in njihovi nasledniki pravijo, da niso in še vedno nočejo nič vedeti, če pa že morajo kaj priznati, so to za njih samo posamezni…Zato bi za ozaveščanje morali danes, večkrat po malem, v vse poštne nabiralnike pošiljati RESNICO, da onemogočimo ponavljanje laži, potvorjanje zgodovine in oživljanje simbolike totalitarizma, ki je po mnenju Evrope nekaj pokvarjenega in slabega. Resnica nas bo osvobodila.

Ljudje Božji, ne bodimo za luno in nehajmo že enkrat verjeti v leve obljube strankarskih »prenoviteljev« in »nove« stranke, ampak poglejmo v oči resnici in pokončno sprejmimo bremena zavožene pretekle politike ter v naprej ravnajmo modro in za svoj račun v dobro naših zanamcev. Ali ni že čas, da končamo to agonijo nepriznavanja grehov preteklosti, dostojno pokopljemo mrtve, notoričnim lažnivcem in kameleonom, ki nas vodijo v revščino, pa ne nasedamo več in končno zaživimo novo, res demokratično Slovenijo v korak z razvito Evropo.

Upam samo, da še nismo zabredli tako globoko v čase vladavine pred osamosvojitvijo, ko bi kakšni »varuhi« razglasili pošiljanje predlagane pošte za ščuvanje k nestrpnosti in netenje sovražnega govora. Bog daj, da ne!

Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale, Aškerčeva 16