Praznik sv. Janeza Evangelista je dan, ko se slovenski jezuiti tradicionalno zberejo na dvodnevnem simpoziju, posvečenemu bratskemu druženju in študiju aktualnih vprašanj. Pri Svetem Jožefu v Ljubljani se je zbralo več kot štirideset članov province, ki delujejo v Malaviju, Moskvi, Rimu, predvsem pa v Sloveniji. P. Lojze Podgrajšek je predstavil gradnjo gimnazije v Malaviju, kjer deluje skupaj s p. Stankom Rozmanom. Ko bo končana, bo v njej študiralo več kot petsto fantov in deklet iz afriške dežele, ki jo pestijo gospodarska nerazvitost in okužba z virusom HIV. P. Janez Sever, ki deluje v Moskvi, je pripravil pregled dejavnosti jezuitov v prostoru med Slovaško in Kitajsko, med Iranom in Arktičnim oceanom. O poklicih in tem, kako jih spodbujati, je govoril p. Damijan Ristić, medtem ko je p. Lojze Bratina opisal dejavnosti v zvezi z dvestoletnico ponovne vzpostavitve jezuitskega reda.
Največ pozornosti so udeleženci simpozija namenili apostolski spodbudi Evangeljsko veselje papeža Frančiška, ki jo je predstavil p. Jože Pucelj. V njeni luči so se pogovarjali tudi o sedanjem trenutku v naši državi in Cerkvi. Kje smo in kaj nam sporoča papež Frančišek, opirajoč se na delo lanskoletne škofovske sinode o novi evangelizaciji? Sporoča nam, da njegov namen ni razpravljanje o temeljnih verskih resnicah, dogmatičnih ali moralno-etičnih. Pač pa se posveča načinu oznanjevanja in nadaljuje pot svojih predhodnikov, ki so nas spodbujali k novi evangelizaciji. Sinodo je namreč pripravil in vodil papež Benedikt XVI., téma pa je zaznamovala že zadnja leta papeževanja Janeza Pavla II.
Veseli, ker nas Bog ljubi
Najbolj pomembno za Cerkev je, da oznanja Kristusovo veselo oznanilo. Vse njeno delovanje in njene strukture morajo biti v službi tega poslanstva. Papež Frančišek nam z besedo in zgledom kaže, da je Kristusov evangelij vir veselja, in nas vsakega posebej – začenši z njim osebno in vatikansko kurijo – spodbuja k nenehnemu spreobrnjenju, k bolj zavzetemu pričevanju in oznanjevanju. Ne boji se povedati, da je grešnik, saj se zaveda, da človeška slabost in grešnost kristjana ne vodita v obup in depresijo, ampak se v srečanju s Kristusom spremenita v milost in vir evangeljske učinkovitosti, kot prepričljivo opisuje apostol Pavel. Ko Kristus človeka pogleda, ga ne obsodi, ampak se ga usmili in ga vzljubi. V tem, da nas je Bog prvi vzljubil, kot pravi apostol Janez, kristjan najdeva moč za veselo življenje po evangeliju, za pričevanje in oznanjevanje.
Cerkev torej, ki želi oznanjati Kristusa, si ne zatiska oči ne pred lastnimi pomanjkljivostmi in grehi ne pred grešnostjo in nepopolnostjo sveta, v katerem deluje. Bog ima rad naš svet in prihaja med nas, da nas posveti. Ker zaupa v Božjo ljubezen in usmiljenje, si kristjan upa pogledati tudi v senčne plati družbe in Cerkve, saj ve, da sta njihovo priznanje in temeljita analiza nujen pogoj za izboljšanje. Papeža Benedikt in Frančišek se nista ustrašila greha pedofilije, ampak sta ga brezpogojno priznala, prosila za odpuščanje in ukrepala. Zaradi njunih reform je Cerkev danes med najbolj varnimi okolji za otroke in mladostnike. Prav tako si nista zatiskala oči pred pomanjkljivostmi v vatikanski banki, ampak sta se lotila reforme, opirajoč se na dobre prakse iz sveta bančništva in financ. Pomembno delo sta zaupala laiškim strokovnjakom iz vsega sveta.
Kaj Frančiškove besede in zgled povedo slovenskim kristjanom danes? Tudi nam velja klic k evangeljskemu veselju, veri, zaupanju in ljubezni, vrednotam torej, ki so jim posvečene okrožnice papežev Benedikta in Frančiška. Jezus Kristus prihaja tudi k nam, kljub našim problemom in grehom, da nas osvobodi in napolni z veseljem. V luči te vere gledamo naše probleme in se vprašujemo, kako jih odpraviti. Kateri so vzroki za finančni polom mariborske nadškofije in kaj se iz njega naučimo? Kratkovidno bi bilo in zapravili bi priložnost za dragoceno lekcijo, če bi vso krivdo naprtili najbolj vidnim protagonistom, to je nekdanjim nadškofom, nekdanjemu ekonomu mariborske nadškofije ali nasprotnikom Cerkve. Potrebno se je vprašati, kje so korenine in v kolikšni meri smo vsi soodgovorni za polom, ki je v temelju zamajal avtoriteto Cerkve v slovenskem prostoru.
Kakšna je zemlja, na kateri je zraslo »mariborsko« drevo?
Temu vprašanju je bilo posvečeno predavanje p. Janeza Srake, ki je opozoril na razliko med teološkim in svetnim pojmovanjem avtoritete. Avtoriteta predstojnika v Cerkvi izhaja iz vere, da škof ali duhovnik vernike vodi k Bogu. Ker vera izhaja iz človekovega svobodnega odgovora na Kristusovo povabilo, je za avtoriteto v Cerkvi izredno pomembno, da ljudje zaupajo škofom in duhovnikom. To zaupanje je škofom in duhovnikom podarjeno in ga lahko izgubijo, v škodo sebi in ljudem, ki so jim zaupani. Nasprotno pa svetna avtoriteta temelji na finančni in politični moči. Kaj nam glede tega sporočata papeža Benedikt in Frančišek, ki sta se ukvarjala tudi s problemi v slovenski Cerkvi? Ko je papež Benedikt spoznal, da Cerkve ne more več učinkovito voditi, je odstopil. S tem dejanjem ni omejil papeževe avtoritete, ampak jo je okrepil. Podobno jo krepi papež Frančišek, ko se intenzivno posvetuje, tako s kardinali kot s svetovalnimi družbami, v iskanju ustreznih rešitev za povsem praktične probleme cerkvenih financ in vodenja. Frančišek svojo avtoriteto gradi na zaupanju, ker ve, da bo tako lahko bolj učinkovito vodil ljudi k Bogu. Odzivi ljudi to potrjujejo. Papeževa beseda ima danes močan vpliv, ne zato, ker ima divizije, denar ali politično moč, ampak zato, ker mu ljudje zaupajo.
Ko gledamo na pereče probleme Cerkve pri nas, se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri smo vsi soodgovorni zanje. Je šlo za omejeno dejavnost nekaterih škofov, duhovnikov in laikov, ali pa gre morda za bolezen, ki muči našo cerkveno in civilno skupnost? Kakšna je ta bolezen? Res so številni duhovniki in laiki že od vsega začetka izražali dvome v dejavnosti podjetne mariborske škofije, mnogi pa so nekritično molčali ali celo uživali sadove omenjenih dejavnosti, kot delničarji in kot hranitelji denarnih vlog. Kakšni so naši vzorci komuniciranja znotraj Cerkve, kako govorimo med seboj in drug z drugim? Kako poslušamo? Ali uveljavljeni načini komuniciranja spodbujajo dobrohotnost, kritičnost, posvetovanje in transparentnost, ali pa prevladujejo škodeželjnost, zavist, avtoritarnost in hlapčevska poslušnost? Koliko nas je nezdravi klerikalizem naredil gluhe in slepe za dobronamerne nasvete laikov-strokovnjakov?
Kako biti v svetu, pa ne od sveta
Kolikokrat nas je zaslepil dober namen (financiranje pastoralne in karitativne dejavnosti Cerkve), da smo zamižali pred zahtevami etičnega in profesionalnega vodenja projektov in pozabili na starodavno izkušnjo o nezdružljivosti cerkvene in svetne oblasti, pridobitne dejavnosti in osnovnega poslanstva Cerkve? Cerkev je pač dolžna modro upravljati premoženje, ki so ji ga zaupali verniki. Kadar pa postane aktiven gospodarski subjekt, z namenom ustvarjanja premoženja, praviloma trpi škodo njeno osnovno poslanstvo. Ne da se služiti Bogu in mamonu.
Pogosta obramba tistih, ki so sodelovali pri gospodarskih projektih, je, da cerkveni holdingi niso bili edine žrtve nedavne krize, da so poslovali tako kot vsi drugi. Besede, izrečene v obrambo, se lahko spremenijo v močno obtožnico: ali je normalno in pravilno, da so kristjani in duhovniki enaki kot drugi ljudje? Normalno je, da vladarji gradijo svojo moč na vojski in podjetniki na denarju. Cerkev pa se mora nenehno odločati: ali zaupa v omenjena sredstva ali v Kristusov križ.
Še v eni točki se velja vprašati, koliko smo kristjani v letu 2013 sol in luč Slovenije. Kakšen je naš odnos do oblasti in avtoritete? Dejstvo je, da je desetletna izkušnja preganjanja iz nas kristjanov naredila žrtev, ki je bila prisiljena izbirati med lastnim preživetjem in spoštovanjem zakonov. Nobenega dvoma ni, da je sistem, ki človeka prisili v tovrstno izključujočo izbiro, krivičen. Sčasoma pa tako stanje poškoduje moralni kompas žrtve, da ne vidi več občega dobrega, ki je navzoče v vsaki oblasti ali predpisu, ampak išče le še lastni interes, ki povrhu ni več omejen zgolj na preživetje, ampak se rad razvije v udobnost in koristoljubnost. To dinamiko lahko opazimo tam, kjer ljudje utajijo davke. Če neki davek človeka potiska v revščino in smrt, potem se mu je potrebno upreti, a upor mora biti javen. Taki primeri sicer obstajajo, marsikdo pa davek utaji preprosto zato, da mu ostane več denarja.
Ali smo slovenski katoličani prerasli sindrom žrtve in sprejeli oblast, tako svetno kot cerkveno? Ali pa smo se tudi po osamosvojitvi vedli kot nekdo, ki mu je dovoljeno zavajanje oblasti, kot nekdo, za katerega pravila ne veljajo? V kolikor je v nas taka drža, potem pač nismo tista sol, ki jedi daje okus, ampak taka, ki razžira temelje družbenega sožitja.
Vse to so vprašanja, ki nam pomagajo pri razumevanju sedanjega stanja v slovenski družbi in Cerkvi ter iskanju poti iz težav. Papež Frančišek naš pogled usmerja v Kristusa, ki je usmiljen in nas ljubi v naši omejenosti in grehu. Kristusovo usmiljenje je vir kristjanovega veselja. V Kristusu, v ljubeči pozornosti do vseh bratov in sester, bomo tudi našli pot iz težav.
