Sedaj so na vrsti opozicijski voditelji, da premislijo nastalo situacijo in nekaj končno ukrenejo. Naj jih zgolj spomnimo, da nam v Državnem zboru grozijo novi ustavni udari, ki nas lahko odpeljejo nazaj na začetek slovenske pomladi, lahko tudi ven iz območja EU in Nata nazaj na blatni Balkan.
V senci zapleta v z migrantom Ahmadom Šamirjem, ki je napolnil vse udarne televizijske termine in zapolnil stolpce v vseh dominantnih tiskanih medijih, seveda pa so se o Ahmadu Šamirju razpisali tudi vsi elektronski portali, ki kaj dajo nase, se je zgodil Državni zbor. Ta je s 60 glasovi za in 22 proti sprejel sklep, s katerim je začel postopek za dopolnitev ustave glede financiranja zasebnega osnovnega šolstva.
Zdi se, da je Ahmad Šamir, ta je sedaj po poročanju nekaterih medijev pristal v bolnici, sklepamo lahko celo, da je bil po vsem tem, kar se mu je obljubljalo in se mu je dogajalo zadnje dni, potreben psihiatrične oskrbe, zgolj kolateralna žrtev zbiranja ustavne večine za dokončno ureditev osnovnega šolstva po meri levice vseh barv in frakcij. Jasno je zgolj eno: šola je ideološki aparat države, kdo vodi državo pa se ve. Tu en človek, čeprav ilegalni migrant, pa še nekristjan, na katere prisega in na njih gradi politično prihodnost mlada levica, ne pomeni nič.
Cilji so bili tu mnogo višji!
Naj spomnimo, da je Ustavna komisija že v začetku oktobra na predlog poslancev SD, DeSUS, Levice in ZaAB (danes Stranka Alenke Bratušek) sklenila Državnemu zboru predlagati, naj začne postopek za spremembo ustave glede financiranja osnovnega šolstva. Ustavo bi med drugim spremenili oziroma dopolnili tako, da bi določili, da se lahko obvezno osnovnošolsko izobraževanje v zasebnih šolah financira iz javnih sredstev pod pogoji in na način, kot to določa zakon, kar pomeni, da bi ga bilo mogoče financirati v višini, kot bi to v zakonu določil Državni zbor.
Takšna odločitev Državnega zbora je bila potrebna, ker je Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-269/12 z dne 4. 12. 2014 odločilo, da 86. člen Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) ni skladen z Ustavo (1. točka izreka odločbe) in Državnemu zboru RS naložilo, da mora ugotovljeno neustavnost v roku enega leta od izdaje odločbe odpraviti (2. točka izreka odločbe). Ta rok se je iztekel 9. 1. 2016, Državni zbor pa ugotovljene neustavnosti celo več kot leto in pol po izteku roka, ki mu ga je naložilo Ustavno sodišče, ni odpravil. Se je pa to zgodilo sedaj, saj so bili dnevi po končnih predsedniških volitvah kot naročeni.
Naj spomnimo, da se je na volitvah izmerila tudi politična teža ključnih politični akterjev, še bolj pa pokazala popolna apatičnost slovenskih volivcev, ki so očitno pripravljeni še naprej participirati v igri novih obrazov in sprejemati staro, neštetokrat pogreto politično realnost z jasnim socialističnim predznakom. Najbolj povedno spoznanje, ki so ga prinesle predsedniške volitve, je gotovo rezultat štirih predsedniških kandidatk opozicije. Te so skupaj zbrale manj glasov kot »zelenec« Šarec, kandidat brez državniških izkušenj in brez resnega političnega programa, ki sedaj že kraljuje na lestvicah priljubljenosti in se (ga) pripravlja za naskok vladno palačo …
Z včerajšnjim dnem se je torej potrdilo, da socialistično naravnana oblast šolstva ne bo spustila iz rok, nadaljuje pa se tudi posmehovanje sodbam ustavnega sodišča, ki jih poslanci lahko kršijo in ignorirajo. Številni odzivi posameznikov na zadnjo odločitev poslancev in opozorila, da s tem tudi otroci postajajo prvo- in drugorazredni, ne pomenijo skoraj nič. Morda zgolj to, da obstaja del javnosti, ki je še ohranila trezno glavo in jo je strah prihodnosti. Sedaj so na vrsti opozicijski voditelji, da premislijo nastalo situacijo in nekaj končno ukrenejo. Naj jih zgolj spomnimo, da nam v Državnem zboru grozijo novi ustavni udari, ki nas lahko odpeljejo nazaj na začetek slovenske pomladi, lahko tudi ven iz območja EU in Nata nazaj na blatni Balkan.
